Ne morem si pomagati, da ne bi vzorcev v intimnih pripovedih razbirala kot sistemskega problema, kar me je privedlo do premalokrat izpostavljenega vidika spolne neenakosti – ženske v sodobnih zahodnih družbah opravljajo večino čustvenega dela. Samoumevno je, da ženske v odnosih – intimnih, družinskih, prijateljskih in profesionalnih – prevzemajo vlogo čustvenih negovalk; skrbijo, da se vsi počutijo udobno, blažijo konflikte in so na voljo kot razumevajoče poslušalke.
Koncept čustvenega dela je leta 1983 opredelila sociologinja Arlie Hochschild kot upravljanje izražanja emocij zaradi zahtev delovnega mesta. Izvorno se je koncept nanašal na komercializacijo človeških čustev v določenih poklicih, recimo na prisilno smehljanje natakaric in obvladovanje osebne prizadetosti zaposlenih v bolnišnicah. Koncept čustvenega dela je postal bolj spolno obarvan v devetdesetih, ko so raziskovalke opozorile, da so poklici, ki zahtevajo veliko čustvenega dela (na primer storitvene dejavnosti, socialno delo, delo z otroki), stereotipno feminizirani. Razred delavcev (večinoma ženskega spola), ki je prisiljen upravljati svoja čustva zaradi zahtev poklica, so poimenovale emocionalni proletariat. Poleg problemov ohranjanja dostojanstva, identitete in avtentičnosti je emocionalni proletariat izpostavljen večji ogroženosti psihičnega zdravja, predvsem izgorelosti, depresiji in kognitivni preobremenjenosti.
V 21. stoletju se je koncept čustvenega dela razširil tudi na bolj osebna in intimna področja; uporablja se ga vse od organizacije daril za sodelavce do skrbi za otroke in starše, čustveno oporo partnerjem in prijateljicam, spominjanje rojstnih dni… Mnoge avtorice svarijo, da koncept izgublja moč, saj se uporablja za vsa mogoča opravila, ki samoumevno padejo na ženska ramena. Vendar konceptualna poplava odraža problem jezika: preprosto nimamo besednjaka za drobne, intimne krivice, ki jih do nedavnega sploh nismo opazili. V esejih, podcastih in tvitih so si ženske tako prilastile izraz čustveno delo, da bi opozorile na neenaka pričakovanja o tem, da morajo nenehno skrbeti za udobje drugih.
Medtem ko je nepravičnost neplačanega gospodinjskega dela merljiva – poročilo ZN iz leta 2018 ugotavlja, da ženske opravljajo 2,6-krat več neplačanega dela – je nepravična porazdelitev čustvenega dela še bolj nevidna, abstraktna, in nemerljiva. Od žensk se pričakuje, da postavljajo druge pred sabo, zato čustveno delo pogosto ni niti opaženo niti cenjeno. Za enako vedenje, na primer organiziranje rojstnega dneva sodelavke, so moški pohvaljeni, ženske pa prezrte. In obratno, ženske so ocenjene dosti bolj negativno kot moški, če samodejno ne ponudijo pomoči. Tudi v partnerskih in družinskih odnosih se pričakuje, da so ženske vedno čustveno razpoložljive; ni naključje, da slabe matere najdemo v grozljivkah, slabe očete pa v komedijah.
Ženske naj bi torej »po naravi« rade skrbele za druge in so v tem preprosto boljše – ženski možgani naj bi bili narejeni za čustva, moški pa za matematiko. Kljub desetletjem vnetega iskanja vrojenih spolnih razlik pa se je izkazalo, da so ideje o moških in ženskih možganih zmoten produkt »nevroseksizma«. Toda čeprav ni razlik v možganih, se ženske v povprečju boljše odrežejo na testih empatije in čustvene inteligentnosti, kar pomeni, da smo nekaj zabrkljali pri socializaciji in družbenih normah. Deklice spodbujamo k natančnemu izražanju čustev in zavzemanju perspektive drugih (tudi na račun svoje), medtem ko je pri dečkih izražanje mnogih čustev tabu. Posledica je družba čustveno nepismenih moških, kjer je blaga aleksitimija (motnja v sposobnosti prepoznavanja čustev) razumljena kot nekaj povsem normalnega. Ker fante naučimo, da so lahko ranljivi zgolj v intimnih odnosih, partnerice prevzemajo vlogo psihoterapevtk, kar pogosto vodi v njihovo čustveno izpraznjenost in izgorevanje.
Sodobni feminizmi odpirajo nova psihološka polja prizadevanja za enakopravnost – preučujejo, kako se družbene hierarhije preslikajo v duševnost in kako se intimni, psihološki vidiki neenakosti prepletajo z ekonomskimi in političnimi. Morda se bo najtežje spopasti prav z globoko ukoreninjenimi vzorci razmišljanja in vedenja, ki se (tudi mnogim ženskam) zdijo naravni ter samoumevni; v javno zavest počasi vstopajo ideje o čustvenem delu, a kdo ve, katerih ponotranjenih nepravičnosti se sploh še ne zavedamo.
