Ko ga vprašate, kdo so vokalni prvaki narodne glasbe na območju nekdanje Jugoslavije, takoj izstreli ime Tome Zdravkovića.
Pa vendar ima Bešlić, ki je na sceni iz začetka osemdesetih, v Sloveniji šele v teh časih najbolj obiskane nastope.
Skupni koncert Halida Bešlića in Crvene jabuke? Pred petindvajsetimi leti bi bila to manj mogoča kombinacija?
Niti ne. Sem prvi pevec narodne glasbe, ki je posnel duet z rockerjem, torej z Željkom Bebekom, pred 25 leti, komad Da zna zora. Pa tudi z drugimi pevci, kot je denimo Tifa ali Indexi.
Je v Sarajevu ta razlika med pevci narodne glasbe in drugih žanrov dejansko najmanjša?
Lahko bi se reklo, da smo precej iz istega lonca. Družimo se zasebno, prav tako pa tudi profesionalno. Na Jabuko mislim.
Pri Žeri, pevcu Jabuke, imam od nekdaj občutek, da ste vi, stari sarajevski boemi, ki ste se zbirali v FIS, nanj naredili najmočnejši vtis?
Bi se strinjal. Žera je otrok te kulture, te scene, in je nadaljevanje te naše zgodbe. Zdaj se je oženil in se zresnil, vendar pa srž ostaja. To je to sarajevsko življenje, ki je bilo prekinjeno z vojno, vendar pa se nadaljuje.
O današnjem Sarajevu nekateri ljudje govorijo slabo, češ da to ni več takšno mesto, kot naj bi bilo. Kako vi kot okoreli Sarajevčan gledate na to?
Glede na to, kar je Sarajevo moralo preživeti v vojni, kar je bila resnična Golgota, je super mesto. In grdo o njem govorijo danes tisti, ki so se odselili. Kot pravi pesem: vse bo minilo, Sarajevo bo ostalo.
Pitbull harmonikarji
Imam vtis, da vas bosanske pevce krasi izrazito stroga dikcija pri izgovarjavi oziroma petju?
Verjetno gre za specifiko govornega območja. Morda je ijekavsko narečje bosanskega predela še najbolj pravilna verzija jezika, čeravno je Bosna jezikovno sila pestra.
Kdo so za vas najbolj šampionski moški vokalisti narodno-zabavne glasbe?
Toma Zdravković je brez dileme na prvem mestu, potem mu pa sledijo Šaban Bajramović, Haris Džinović in Marinko Rokvić. To so po mojem mnenju največji vokali, seveda ne upoštevam pevcev, ki so peli tradicionalne sevdalinke, temveč samo pevce, ki so peli na novo komponirane pesmi.
Zakaj je iz krajev ob meji med Bosno in Srbijo, se pravi krajev, kot sta Loznica ali Šabac, izrazito veliko pevcev in muzikantov?
Teh krajev se spomnim še iz rane mladosti, njihova značilnost pa je, da je na liniji med Zvornikom in Beogradom nešteto gostiln in malih zabavišč. In ti so jedro narodno-zabavne scene. V tistih krajih je torej veliko priložnosti, da se izvajalec zgradi, dozori, se prekali. Čeravno so od tam le Šaban Šaulić, Ljuba Ališić in Sinan Sakić...
... če se ne motim tudi Keba.
... da, tudi on, potem pa niti ne več. Kdo bi rekel, da imaš v Bosni izrazito veliko dobrih glasbenikov iz Prijedora, ki je razmeroma majhno mesto. Dobrih glasbenikov pravim, glasbenikov kot takih je obilo.
Kakšne vrste harmonikarje imate radi?
Takšne, ki imajo kulturen pristop. Ki ne napadajo, posiljujejo, ampak znajo spremljati ter podlagati glasbo, in ki imajo kultiviran ton. Pitbull harmonikarjev je obilo.
V 90. ste v Sloveniji bolj ali manj nastopali na razmeroma internih prireditvah bošnjaških kulturnih društev, medtem ko zdaj že nekaj let nastopate na odprti sceni. Ali to pomeni, da vam gre danes v naših krajih bolje kot kadar koli prej?
Ko sem posnel Neču, neču dijamante, sem pel na Jesenicah, in to po dva koncerta na dan. Tudi v Hali Tivoli in v Mariboru. Dlje narodnjaki nismo prišli. Pač do mest, kjer so živeli južnjaki, kot jih imenujete v Sloveniji.
V 90. letih sem pel pretežno za kulturna društva, potem pa sem začel nastopati tudi drugače. To bo moj tretji nastop na razstavišču, pel sem že v Križankah, zelo rad pa se spomnim tudi nastopa na celjskem gradu, kjer sem pel v izjemnem vzdušju. Publika je sedela, bilo je intimnejše. Moram pa reči, da marketinško svojih nastopov nisem še nikdar podprl tako dobro, kot se dogaja v teh dneh oziroma za koncert, ki sledi.
Balkanska glasba se je v Evropi prebila ob bok vsem glasbam sveta. Uspeva ji. Ali dobivate ponudbe za koncerte iz Evrope, pa ne mislim na koncerte za diasporo, temveč za povsem odprt tip koncertov?
Niti ne. Zgodi se mi, da me na letalu prepozna kakšen tujec, denimo Turek iz Švedske, ki pa me pozna, ker ima prijatelja iz Bosne, ki je moj privrženec. Na podoben način imam v Nemčiji zagotovo 1000 privržencev, in to Nemcev.
