Kako so bile v takšnem kontekstu sploh možne mirovniške komedije oziroma kako si je v Grčiji sredi peloponeških vojn zamislil mir komediograf Aristofan, se sprašuje dr. Maja Sunčič v svoji knjigi Politične komedije II. Mirovniška komedija (2011). To je torej že njena druga študija o Aristofanovih komedijah, v prvi, Politične komedije I. Ekonomska komedija, je namreč obravnavala ekonomske vidike njegovih političnih komedij. Obe knjigi sta izšli pri ISH, fakulteti za podiplomski humanistični študij v Ljubljani, kjer je avtorica, sicer antropologinja, znanstvena sodelavka in urednica publikacij.
Na govnaču k bogovom
Mirovniška komedija prinaša dve Aristofanovi komediji, Mir (421 pr. n. št.) in Lizistrata (411 pr. n. št.). Mir je prvič preveden v slovenščino, Lizistrata, ki jo je nekoč že prevedel Fran Bradač (1959), pa na novo. Oba prevoda sta delo Maje Sunčič in oba sta, kot pravi, "ustrezno obscena in odsevata Aristofanov razposajen slog, saj ravno obscena seksualnost in obče karnevalsko vzdušje slavi življenje, plodnost in mir". Na začetku Mira suženj opisuje svojega gospodarja Trigaja kot norca, ki hoče poleteti k Zevsu in si je kot prevozno sredstvo omislil ogromnega govnača, požrešnega na drek. In zakaj prav govnača, ga vpraša hči, Trigaj pa se sklicuje na Ezopove basni, v katerih da je to "edino krilato bitje, ki je prišlo do bogov". Antična komedija, vsaj Aristofanova, je, kot kaže, že poznala "transtekstualno motivacijo", kakor sodobna naratološka veda definira takšno motiviranje nekega pripovednega momenta s sklicevanjem na druge pripovedi. Na to se spozna tudi Trigajeva hči: "Samo pazi, da ne zdrsneš, zgrmiš v brezno in hrom Evripidu priskrbiš zaplet in postaneš tragedija."
In zakaj hoče Trigaj poleteti k Zevsu? Da bi ga prosil za mir med Grki, se pravi med Atenci in Špartanci (ti so se tedaj vojskovali že deset let). Ker pa ima ta njegov govnač tako rad razne iztrebke, mora Trigaj opozoriti gledalce: "Vi pa, za blagor katerih se lotevam teh težkih muk, ne prdite in ne serjite tri dni; če ta v zraku kaj zavoha, me bo odvrgel z glavo navzdol in se šel past."
Maja Sunčič v opombah pojasnjuje, da so bile med peloponeškimi vojnami sanitarne razmere v Atenah zelo slabe, tako da so bili skoraj vsi prebivalci "zbiralci dreka". Glede samega govnača in šal o dreku, s katerimi se začne komedija, pa Sunčičeva v obširni študiji pravi, da je to prispodoba za vso odurnost vojne. Trigaj na govnaču res prileti na vrh Olimpa, toda Zevsa ni doma. Trigaj najde samo Hermesa, ki mu pove, da so se bogovi odselili in prepustili Grke Vojni. Tako Trigaju ni treba prekleti in zavreči bogov, saj so že ti zavrgli ljudi. Domisli se nečesa drugega: podkupi Hermesa, da bi mu dovolil odkopati Miro. Vojna, Polemos, je v grščini moškega, Mir, Eirene, pa ženskega spola, zato je prevajalka za Mir uporabila žensko različico, Mira. Vojna je v komediji predstavljen kot bavbav, ki se vseli v prebivališče olimpskih bogov, ti pa mu z odselitvijo predajo vsa pooblastila nad Grki. Boginja Mira je kip, kar kaže na njeno idealizacijo, njeni spremljevalki pa sta Trgatev in Zabava. Rešitev Mire pomeni vrnitev h kmetijstvu, s takšno rešitvijo pa se ta Aristofanova komedija tudi navezuje na tedanje družbene razmere, v katerih so kmetje zaradi dolgotrajnih peloponeških vojn izgubili lastništvo zemlje (večina Atencev pa je živela svobodno na podeželju, je pisal že Tukidid). Tako naj bi, meni Sunčičeva, komedija Mir predstavljala mir z vidika kmečke spokojnosti. In če v Miru izborijo mir kmetje, pa ga v Lizistrati - ženske.
Med vojno in seksom
Lizistrata je prva komična junakinja ali, natančneje, prva, ki je spregovorila (tudi v starejših Aristofanovih komedijah ženske niso govorile). Lizistrata skliče atenske in špartanske ženske, ki vse enako tarnajo nad tem, da so njihovi možje kar naprej na bojiščih. Lizistrata pa ima idejo, kako bi lahko ženske moške odvrnile od nenehnega vojskovanja: "Odreči se bomo morale tiču." Toda ženske so nad tem vse prej kot navdušene, zato se mora Lizistrata malo bolj potruditi ("ni čudno, da o nas pišejo tragedije: znamo samo fukati in rojevati"), preden Atenke in Špartanke prepriča, da se s prisego zavežejo k spolni stavki. Toda sama spolna stavka ne bi zadostovala (ko pa so bili moški bolj na bojišču kot doma), če ne bi starke zasegle atenske zakladnice na Akropoli. Kajti ne le da ni vojne brez denarja, marveč je denar tudi njen glavni motiv (pri Aristofanu so najbolj očrnjeni prav vojni dobičkarji).
V antičnem grškem gledališču je tudi komične ženske like igral moški. In Aristofanove ženske, pravi Sunčičeva, niso le čista gledališka iluzija (kostum, maska, manipulacija jezika), marveč so predstavljene kot stereotipi ženskosti. Toda komedija kot žanr "omogoča nemogoče", se pravi uprizarja tisto, kar bi moškim - po komediografovem mnenju - rekle ženske, če bi jih lahko javno nagovorile in spregovorile o javnih zadevah. A tudi če ženske v komediji dosežejo mir med Grki, je to mir, ki se sklicuje na stare čase atenske in špartanske hegemonije. S tega vidika, ugotavlja Sunčičeva, lahko atensko in špartansko supererekcijo, hrepenenje po soprogah, ki "ne dajo", prevedemo v hrepenenje po hegemoniji nad kolonijami, ki več "ne dajo" oziroma se nočejo več podrediti Atenam.
