Tesno je vpet v mednarodne tokove sodobne umetnosti, glavnino svojih projektov pa od leta 2005 organizira ravno v Aleksandriji. Pravi, da so njegovi projekti večinoma zelo praktične narave, saj se venomer odziva na probleme sodobne umetnosti v Egiptu. Na neki točki je na primer zaznal velik problem s stanjem javne plastike, trenutno pa se ukvarja predvsem s problemom izobraževanja.

Kakšno je vaše mnenje o prenosu grafične umetnosti iz polja likovne umetnosti v polje reproduktibilne multimedijske umetnosti, ki smo mu priče tudi na ljubljanskem bienalu?

Grafičnega medija ne moremo ločiti od zelo specifične tradicije likovne umetnosti, ki je ne moremo enačiti niti z modernizmom niti s postmodernizmom niti s sodobno umetnostjo. Sam začetek grafike kot likovnega medija lahko zasledimo nekje v času francoskega razsvetljenstva; s tem ko naredimo grafični odtis, pravzaprav oporekamo protirazsvetljenskim idejam o originalnosti in se na neki način upiramo tehnologiji.

Kako to mislite, upiramo tehnologiji? Predstavljala bi si, da je ravno grafična umetnost s svojo možnostjo reproduciranja neke vrste poklon tehnologiji.

To že, a grafika kljubuje sodobnim tehnologijam. Pri avtorjih, ki delajo s tradicionalnimi grafičnimi tehnikami, lahko vedno zaznamo neko merico ekscentričnosti. Za umetnike, ki producirajo dela na podlagi sodobnih idiomov, je dandanes največji izziv njihova umestitev v mednarodno umetniško sceno, kar pa postavlja grafične umetnike v nekakšen negotov položaj, saj se to ekscentrično početje ne staplja prav dobro s trenutnimi mednarodnimi tokovi.

Ali je bil torej ljubljanski grafični bienale leta 2001 pravzaprav prisiljen narediti določene konceptualne spremembe, da ga ne bi drugi sodobni tokovi odrinili na obrobje?

Vprašanja grafičnega medija ne moremo rešiti, lahko ga le nadalje problematiziramo. Odločitve, kot je na primer vključevanje videa in novih medijev v to bienalno razstavo, so pravzaprav zelo dobre, ker si potem lahko zastavljamo konkretna vprašanja, na primer zakaj imamo poseben bienale za grafično umetnost ali zakaj sploh potrebujemo razstave, ki temeljijo na določenem mediju.

Večino časa delate v Aleksandriji, a zdi se, da na umetnostni sistem gledate z neke "zahodne" perspektive. Ali ni ravno grafika eden tistih medijev, kjer bi lahko presegali to enosmerno gledanje in upoštevali različna lokalna izročila?

Številni umetniki iz Egipta in drugih držav južno od Evrope so se izobraževali na evropskih akademijah za likovno umetnost, kjer so posvojili modernizem, a ga tudi prilagodili in si oblikovali lastno identiteto. Podobno se je zgodilo na področju grafike med bivšo Jugoslavijo in pariško grafično šolo. Tedaj se je to povezovalo z nekimi političnimi aspiracijami, danes pa smo soočeni s popolnoma drugačno mednarodno politično zasnovo. V zadnjem desetletju so številne vsebine, povezane s političnim ali družbenokritičnim angažmajem, postale nekako razvrednotene, kar je še posebej problematično za grafiko, ki se ni zmožna odcepiti od svojega modernističnega izročila, ne glede to, ali govorimo o grafiki v Parizu ali Teheranu.

Govorite v množini. Na katero skupino ljudi mislite?

Na splošno. Teoretiki v zahodni Evropi v zadnjih treh, štirih letih težijo k temu, da bi ustvarili neke vrste intelektualni most med sodobnostjo in modernizmom. Zadnji Transmediale v Berlinu je bil na primer v celoti posvečen ustvarjanju te povezave.

Po besedah predsednika žirije Jota Castra ste pri podeljevanju velike nagrade letošnjega Grafičnega bienala tehtali med dvema usmeritvama: med modernistično in drugo, ki upošteva predvsem sociopolitično potenco grafike. Nazadnje ste se odločili za slednjo.

Bienalne prireditve nam dajejo občutek, da lahko prepoznamo, v kateri razvojni fazi se nahajamo. Čeprav bi o katerem koli obdobju lahko trdili, da je njegova natančnejša opredelitev problematična, bom vseeno spregovoril o tem. Danes smo namreč na koncu dekade, ki je zelo vplivala na politizacijo umetnosti. Z relacijsko estetiko in čezmernim državnim in dvojnim financiranjem projektov, ki ga vedno spremljajo zelo restriktivni birokratski napotki, je umetnost izgubila velik del sposobnosti razburjanja javnosti. Številni umetniki so zaradi tega stanja popolnoma formalizirali svoje delo ter ustvarili neki lažni aktivizem in lažno družbenost. Lažna pa ni vsebina ali poanta teh del, temveč dejstvo, da nimajo nikakršnega realnega učinka.

Pogosto je tovrstna produkcija tudi zelo izkoriščevalska do subjektov, ki jih preučuje.

Da, umetniki taka dela proizvajajo le, ker jim okolje to finančno omogoča. Praktično nobeno delo na bienalu ni napadalo ali izzvalo družbene konvencije, ki narekuje, da mora umetnost ustrezati pričakovanjem družbe. Ko smo izločili številna imena, smo nazadnje izbirali med deloma, ki sta se tej kritični distanci najbolj približala: med turškim kolektivom BAS/Bent s knjigami umetnikov in kolektivom JustSeeds.

Zakaj ste izbrali ravno slednje?

Njihovo delo je glede na razmere v Združenih državah in veliko razpoko med revnimi in premožnimi, ki je posledica agresivne neoliberalizacije ekonomije v zadnjem desetletju, zelo neposredno, a hkrati tudi odmaknjeno od konteksta sveta umetnosti. Nekatere njihove politične izjave niti niso zelo zanimive, a kolektiv ustvarja izjemno energijo, ker ob določenih priložnostih pri produkciji plakatov sodeluje tudi do 70 ljudi, ki neposredno opozarjajo na težke družbene pogoje v nekem političnem kontekstu.

Vizualno so ti plakati zelo raznoliki, a likovno se zelo naslanjajo na partizanski tisk, pariške plakate iz leta 1968, mehiške revolucionarne freske.

Mnogi umetniki na bienalu so poskušali "reproducirati revolucijo", ne da bi bili z njo povezani. V nekaterih delih so celo dobesedno uporabili plakate iz revolucionarnega gibanja leta 1968 kot referenco, a iz neke kritične distance, ki je pokazala, da dejansko ne verjamejo v možnost revolucije danes. Razlika pri JustSeeds je, da oni ne razmišljajo o revoluciji, ampak jo preprosto ustvarjajo.

JustSeeds svoja dela prodajajo po nizkih cenah na svetovnem spletu, kar jim omogoča neodvisnost od umetniškega in družbenega sistema. Hkrati pa je zanimivo, da kot anarhisti niso zadržani do prodaje.

To so zelo praktični ljudje. Če so aktivisti, še ne pomeni, da morajo v celoti uresničevati utopične ideale. Od te prodaje na drobno nikoli ne bodo obogateli, bolj pomembno je, da ustvarjajo neposredno obliko trga med njimi in ljudmi, kar izključuje vse posrednike.