Koncertni cikel Zvokotok ni klasičen koncertni program, ampak platforma za zvočni dialog in eksperiment, se pravi prostor, kjer glasba nastaja v danem trenutku. In v tem raziskovalnem duhu je glasba tudi razumljena, tako pri izvajalcih kot poslušalcih: živa improvizacija, robne glasbene prakse, mednarodno začinjena mešanica gostov in prostor za intimno, bolj usmerjeno poslušanje.
K izvoru glasbe
Pobudnik in programski vodja cikla Zvokotok, kontrabasist Tomaž Grom, je za aktualni projekt Mehka črta nabral okrog sebe inovativne glasbenike, vsakega s svojim izrazitim glasbenim karakterjem. Loup Abramovici je francoski tolkalist, improvizator in zvočni umetnik, Vid Drašler je tolkalist, improvizator, skladatelj in zvočni umetnik, Samo Kutin je improvizator, skladatelj in izdelovalec zvočil, Lola Mlačnik je plesalka, performerka in ustvarjalka, Eduardo Raon pa je portugalski klasično izobraženi harfist, skladatelj, improvizator in oblikovalec zvoka.
Za izhodišče so si vzeli razmislek ameriškega skladatelja, pianista in misleca Christiana Wolffa, predstavnika newyorške avantgarde 20. stoletja, ki ga postavljajo ob bok Johnu Cageu, Mortonu Feldmanu in Earlu Brownu. Wolffova vizija je bila, »da bi spremenili ustvarjanje glasbe v sodelovalno in transformativno dejavnost (iz izvajalca v skladatelja, v poslušalca, v skladatelja, v izvajalca itd.), da bi kolektivni značaj dejavnosti usmerili k samemu izvoru glasbe. Da bi z ustvarjanjem glasbe vzbudili občutek za družbene razmere, v katerih živimo, in kako bi jih bilo mogoče spremeniti.«
Gre za skladatelja, za katerega so značilne odprte, fragmentarne partiture, brez natančnega ritma ali zaporedja, kar zahteva od izvajalcev izjemno medsebojno usklajenost, njegova glasba pa je tudi polna tišine, drobnih zvokov in pavz. V glasbi ga je vedno zanimalo vprašanje moči, se pravi, kdo ima nadzor nad glasbo, kdo odloča, kako se posluša.
Vse se začne s kamnom
Tomaž Grom pravi: »Ko si glasbenik za glasbilo izbere kamen, je najmočnejša referenca Wolffova skladba Kamni (1968). Naš projekt Mehka črta ni poustvarjanje, tudi ne reinterpretacija skladateljeve izvirne kompozicijske zamisli dotičnega dela, ampak dialog z njegovim pogledom na samo ustvarjanje glasbe. Namesto ene avtorske avtoritarne figure je glasba kot participativna, kolektivna, nehierarhična, demokratična, družbena, politična dejavnost, ki uresničuje spremembe, preoblikuje stvarnost. Mar ni to nekoliko utopično? Toda daje upanje. Zapoved in prepoved, obe sta vabljivi, saj ponujata možnosti, da ju kršiš.«
Zvokotok bo v svojih koncertih v letošnjem ciklu izpostavljal vprašanje zvočne geste kot izrazno in konceptualno jedro sodobne kompozicije, hkrati pa bo vključeval raziskovanje zvočnega mišljenja onkraj interpretacije in premeščanje poslušanja v območje refleksije, materialnosti in neposredne prisotnosti, kot napovedujejo organizatorji. Grom je povedal: »Materialnost zvoka in telesna prisotnost gradita zvočno izkušnjo kot prostorsko-telesni dogodek, Zvokotok pa se tako izrecno odmika od tradicionalnega branja ter se usmerja v ustvarjanje zvočnih dogodkov, ki se odzivajo, reflektirajo, odzvanjajo in evocirajo, ne da bi razlagali. Naslavlja glasbo kot misel, kot dejanje in kot navzočnost.« Cikel poteka v produkciji Zavoda Sploh, koprodukciji Cankarjevega doma ter ob finančni podpori ministrstva za kulturo in MOL.