Enajstega februarja 2009 je Iveta Apkalna že nastopila v Gallusovi dvorani v srebrnem abonmaju in takrat je ravno tako igrala dela klasičnih in sodobnih avtorjev, med njimi Bacha in Glassa, ki piše tudi posebej zanjo. Zanjo pišejo še druga zveneča skladateljska imena, kot so Jörg Widmann, Bernd Richard Deutsch, Thierry Escaich, Naji Hakim, Ēriks Ešenvalds, Pēteris Vasks, Péter Eötvös. Kot glasbenica slovi po tehnični briljanci in karizmatični prezenci in je prva organistka, ki je prejela nagrado echo klassik za instrumentalistko leta, in sicer leta 2005.
Dialog med skladatelji
Rada postavlja v dialog različne skladatelje različnih obdobij, o čemer nenazadnje govori spored srebrnega abonmaja in tudi prihajajoč album, kjer umetnica sooča dva sodobnika: že omenjenega »domačega« latvijskega skladatelja Vasksa in estonskega skladatelja Arva Pärta. Recital so posneli v koncertni dvorani Latvija v Ventspilsi, diskografsko pa bo izšel letos pri založbi Berlin Classics (kjer bo letos izdala še en album). Doslej je posnela že petnajst albumov.
Ponaša se s številnimi titulami. Ena bolj zanimivih je poklon kritikov, ki so njeno izvedbo Bachove Toccate, Adagia in fuge v C-duru (BWV 564) iz leta 2018 na slovitih orglah Klais v Elbphilharmonie v Hamburgu (kjer je od leta 2017 titularna organistka) razglasili za najboljšo v dolgi zgodovini interpretacij tega legendarnega dela. Obveljalo je, da njena izvedba ponuja poslušalcu »svetlobo in prostor; fuga diha kot arhitektura zvoka«.
Na odru z največjimi
Na sodobni orgelski sceni sta se v zadnjem obdobju oblikovali dve struji; ena je »arhitekturna«, reprezentančna, ki posnema »veliko umetnost« in katere ena osrednjih predstavnic je prav Iveta Apkalna. Druga struja je »temačnejša«, eksperimentalna, subkulturna, ki jo denimo pooseblja švedska organistka Anna von Hausswolff, ki igra na velike cerkvene orgle z ekstremno dinamiko in pri kateri lahko govorimo o ritualni estetiki, ko so koncerti nekakšni zvočni obredi. Obema strujama je skupno to, da se ukvarjata z močjo prostora, telesnostjo zvoka in skupinsko izkušnjo poslušanja.
Nenazadnje tudi Apkalnova prestopa tradicionalne prostore poslušanja, se pravi, da se znajde tudi zunaj koncertnih dvoran in cerkva. Večkrat je denimo že sodelovala na Sunrise Concert (Koncert ob sončnem vzhodu), dogodku na prostem, ki poteka v njeni domovini na plaži Dzintari v Jūrmali zelo zgodaj zjutraj. Sodelujoči ustvarjajo avdiovizualno sintezo z naravnim okoljem, pri čemer se morje, veter in prvi žarki sonca mešajo z zvočnim prostorom orgel.
Inavguracije novih orgel
Inavguracije novih (ali prenovljenih) orgel so vedno veličastni trenutki, organisti, ki se jim zaupa otvoritev, pa so seveda le najboljši. V zadnjih letih je Apkalnova krstila nove orgle koncertne dvorane Simfoničnega orkestra Poljskega nacionalnega radia v Katovicah (2023), največje orgle azijske celine, mogočno glasbilo umetnostnega središča Weiwuying v tajvanskem Kaohsiungu (2018) in ob nastopu rezidence tudi orgle neubrandenburške Koncertne cerkve. Pomembna krstitev jo čaka tudi letos, ko bo pod taktirko Thomasa Hengelbrocka koncertirala s Pariškim komornim orkestrom in v praški historični cerkvi svetega Vida inavgurirala nove Grenzingove orgle.
Novembra lani je premiero doživel dokumentarni film Organ at Night, intimen portret njenega življenja in umetniške poti, ki ga je subtilno posnela latvijska režiserka Agita Cāne-Ķīle. Govori o dveh plateh slave – o prestižnih koncertnih dvoranah in srečanjih z vrhunskimi glasbeniki ter o samotnih trenutkih na teh poteh, kot so pozne nočne vaje, tihe ure v garderobi, prazne dvorane in intenzivno delo na orglah. Iveta Apkalna je tudi mama dveh otrok, z družino bivajo med Berlinom in Rigo.