Tekmovanje v Ljubljani je trienalno, zato je pred vrati druga izvedba, potekala bo med 21. februarjem in 1. marcem v Slovenski filharmoniji in Cankarjevem domu. Za nagradni sklad v višini 110.000 evrov se bo potegovalo trideset mladih pianistov iz petnajstih držav. Tudi Epifanio Comis je rojen zmagovalec, saj je v svoji karieri pobral prve nagrade na več kot 30 mednarodnih in državnih glasbenih tekmovanjih, med drugim je leta 2013 prejel prvo nagrado Sergeja Rahmaninova. Je profesor in direktor Konservatorija Vincenza Bellinija v Kataniji ter umetniški vodja šole Accademia Pianistica Siciliana, ki jo je sam ustanovil leta 2011. Je tudi umetniški vodja festivala ConcertFest Accademia Pianistica Siciliana v Moskvi. Leta 2020 je postavil simfonični orkester učiteljev in študentov na svojem konservatoriju, ki je leta 2024 gostoval tudi na Ljubljana Festivalu.
Po svetu obstaja veliko klavirskih tekmovanj. Kakšna je formula, ki tekmovanje naredi posebno, razburljivo in privlačno za mlade pianiste?
Formula, ki klavirsko tekmovanje naredi razburljivo, vključuje več stvari, gre za kombinacijo nagrad, prestižnih prizorišč in uglednih imen v žiriji. Ključna elementa sta, da je repertoar zahteven in da lahko mladi glasbenik potem nastopi s simfoničnim orkestrom.
Pomembna izkušnja je tudi, da ima priložnost zaigrati kot solist pred občinstvom. Nagrajencem se nato omogoči dostop do javnih platform, kot so pretočni prenosi ali nastopi v velikih koncertnih dvoranah po svetu, ki potem dejansko vplivajo na glasbenikovo nadaljnjo koncertno kariero.
Na Chopinovem pianističnem tekmovanju se izvaja izključno Chopinova glasba, kar je nekakšna specifika, kajne?
To mednarodno klavirsko tekmovanje Frédérica Chopina je izjemno privlačno predvsem zato, ker gre za prestižni dogodek, ki lahko odločno zaznamuje začetek pianistove kariere. Res je osredotočeno izključno na Chopinovo glasbo, vendar zmagovalcem kljub temu ponuja ogromno, poleg mednarodne prepoznavnosti tudi pomembne koncertne priložnosti in donosne pogodbe, ki se posledično ponudijo.
Ste umetniški direktor mednarodnega klavirskega tekmovanja Festivala Ljubljana, ki bo letos potekalo drugič. Kakšen potencial ima to tekmovanje?
Ljubljansko klavirsko tekmovanje kaže velik potencial, saj ponuja visoke denarne nagrade, glavna nagrada v višini 50.000 evrov je za glasbeno tekmovanje kar veliko. Poleg mikavnih nagrad to tekmovanje, tako kot druga pomembnejša tekmovanja, povezuje zmagovalce z velikimi dogodki, festivali, nastopi z orkestrom. S tem se mlademu pianistu zagotovi ključni korak, da lahko zažene kariero. Zmaga mu prinese tudi mednarodno prepoznavnost in različne povezave, nenazadnje pa se lahko nasloni tudi na ugled že uveljavljenega Ljubljana Festivala. Kombinacija vseh teh elementov potem pritegne nekega vrhunskega mladega talenta. Tekmovanje v Ljubljani želimo zgraditi v močno, spoštovano platformo za vzhajajoče pianiste.
Ste tudi član žirije tekmovanja Telekom Beethoven Competition v Bonnu, mednarodnega tekmovanja Classic Piano v Dubaju, tekmovanja Olympus in drugih, delovali ste v žirijah klavirskih tekmovanj Seiler in Isang Yun. So si ta tekmovanja v čem podobna ali je vsako po svoje zelo specifično, edinstveno?
Najpomembnejša klavirska tekmovanja, kot so Chopinovo, Van Cliburnovo, tekmovanje kraljice Elizabete in Petra Iljiča Čajkovskega, se razlikujejo po svojem fokusu – po zahtevah glede repertoarja, pogostosti izvedbe in vrsti kariernega preboja, ki ga omogočajo. Nekatera so znana po izjemno visokih denarnih nagradah in angažmajih, druga po poglobljenem raziskovanju avtentičnega sloga, kot je že omenjeno Chopinovo tekmovanje, ali pa po celostni virtuoznosti, kar je recimo značilno Cliburnovo tekmovanje in tekmovanje P. I. Čajkovskega. Ključne razlike lahko najdemo v viziji ustanoviteljev tekmovanja, geografskem prestižu ter edinstvenih poteh do mednarodne kariere, ki jih neko tekmovanje ponudi mladim pianistom.
Večna dilema je, kako ocenjevati neko umetniško izvedbo. Do katere mere je lahko žirija objektivna? Kakšna je praksa, če so med člani žirije tudi profesorji posameznih tekmovalcev?
Žirije na klavirskih tekmovanjih lahko dosežejo neko omejeno stopnjo objektivnosti, recimo se osredotočijo na tehnične elemente igre, kot sta tempo in natančnost, vendar pa je popolna objektivnost v bistvu nemogoča.
Umetniška izvedba je že po svoji naravi subjektivna. Na odločitev nekega žiranta lahko vplivajo osebni okus, kognitivne pristranskosti in celo vizualni vtis. Pogosto pride do tega, da žiranti dosežejo neko soglasje, kar se tehnične ravni tiče, medtem ko se mnenja o umetniški interpretaciji precej razlikujejo.
To sprašujem, ker bodo udeleženci ljubljanskega tekmovanja tudi vaši študenti.
Moji študenti bodo res sodelovali na tekmovanju, vendar sam nisem član žirije in jih ne bom ocenjeval. V vsakem primeru pa pošteno ocenjevanje lastnih študentov zahteva stroge strukturne varovalke in visoko stopnjo osebne objektivnosti. Številna tekmovanja danes uvajajo jasna pravila, ki preprečujejo tovrstno pristranskost.
Imate poglobljen vpogled v mlajše generacije pianistov. Kaj lahko na splošno poveste o prihajajoči generaciji? Kako lahko mladi pianisti danes v svetu sploh uspejo kot solisti?
Prihajajočo generacijo pianistov zaznamuje izjemna tehnična raven, kar je sicer prisotno že nekaj časa, je pa zanimivost ta, da se mladi odločajo za bolj inovativne, pogosto že robne umetniške interpretacije, te pa potem posledično premikajo meje. Sam sem zagovornik »stare šole« klavirskega igranja, ki zahteva dolg in strog proces dela in študija, da bi resnično dosegli najvišjo raven mojstrstva in umetnosti klavirske interpretacije. Vendar je današnji svet časovno zgoščen in konkurenca izjemno ostra. Očitno je najbolj pomembno, da se čim hitreje uveljaviš in postaneš viden širši javnosti, saj je po svetu preprosto preveč pianistov. Zato sem vesel, da tudi v Ljubljani ustvarjamo takšno resno, zahtevno in visokokakovostno tekmovanje, ki nadarjenim mladim glasbenikom omogoča, da pokažejo svoje sposobnosti in si odprejo vrata v profesionalno kariero.