Njegov ljubljanski festivalski koncert z novim orkestrom in zborom Constellation je postregel z novimi pomisleki in sprožil refleksije, le da je vse te mogoče razumeti v popolnoma pozitivni luči – Gardinerju je uspelo dokazati, da kot dirigent/glasbenik vpihuje partituram življenje s kongenialno močjo.
Koncert je otvorila Brahmsova Pesem usode, ob kateri so se mi zastavila številna vprašanja, povezana s historično izvajalsko prakso. Glasbeniki orkestra Constellaton igrajo namreč na historična glasbila ali vsaj njihove kopije, temu »primerno« manjša pa je tudi zasedba, v kateri pihala niso več utopljena v baržunastem godalnem zvoku. Tako je začetek Brahmsa sicer potekal v izrazito muzikalno odmerjenih frazah, ki so valovile tudi agogično, a ni se bilo mogoče znebiti občutka, da skladba še ni popolnoma naštudirana, saj smo bili priča ritmičnim razhajanjem, močnim intonančnim težavam, ki jih gre deloma najbrž pripisati tudi starinskim inštrumentom, vse te napake pa so krnile glasbeno energijo in tudi sublimnost, ki sta tleli nekje v ozadju. Zazdelo se mi je, da Brahmsova glasba leži prav nekje na presečišču med historičnim in standardnim – vemo, da je bil Brahms konservativen, da je preferiral manjše zasedbe, toda ali bi ga res zmotila večja lirična zloščenost orkestrskega zvoka, še posebej na bolj delikatnih mestih?
S takšnimi pomisleki sem pričakoval izvedbo velike Mendelssohnove Druge simfonije in opazoval zasedbo na odru, ki je bila najmanj dvakrat manjša od tiste, ki je Mendelssohnovo Hvalnico izvedla v dvorani Cankarjevega doma prejšnjič. Toda prav od prvega trenutka, odločnih fanfar trombonov, je bilo vsakršnih pomislekov konec. Gardiner in njegovi glasbeniki so nas pahnili v razburkano morje glasbe, ki je valovilo vse od začetka do konca. Dirigent je narekoval hitre tempe, a znotraj njih so melodične linije še vedno dihale svoje življenje, manjša zasedba pa je omogočala, da je veliko bolj izstopalo ritmično okostje pihal in moč trobil, pred nami pa se je odprl pravi kalejdoskop orkestrskih barv. Lahko bi se sicer spraševali, ali ni bil kak tempo celo prehiter za zbor, morda je bilo odvzete nekaj religiozne zamaknjenosti počasnemu stavku, še vedno ni bilo mogoče preslišati intonančnih težav pihal, toda vse to so bile manj pomembne meglice v orkanu glasbe, ki ni prenehal tudi z vstopom zbora in izjemnih zborovskih solistov (Hilary Cronin, Sam Cobb, Jonathan Hanley). Večkrat sem samo osuplo strmel, kako z vsakim trenutkom povsem na novo spoznavam simfonijo, za katero sem mislil, da ne skriva več presenečenj. In kar sem odkril, je bilo vse po vrsti glasbeno navdahnjeno; Mendelssohnova simfonija se ni zdela več zgolj v veličastje odeta hvalnica, ki lahko na kakem mestu zveni tudi togo, temveč živopisana tkanina s precej različnimi atmosferami in emocijami, ki se na koncu odprejo prešerni radosti. Muziciranje glasbenikov pod vodstvom Gardinerja je bilo naravnost osupljivo, še posebej zbora, ki je v Koralu dosegel neverjetno popolnost v razpetosti med močnim, klenim zvokom in harmonsko popolnimi tišinami. Z dodatkom so nato glasbeniki dokazali, da jim ob divjem veličastju ni tuja niti mirna sublimnost.
Koncert je pokazal, da z vprašanji o vrlinah in tegobah historične izvajalske prakse nima smisla izgubljati besed, če se glasba znajde v rokah maga Gardinerja in njegovih glasbenikov. Zato so morali vsi pomisleki, tudi začetni, odpasti. Pred nami se zdi izjemna festivalska jesen, toda ali bo tokratni koncert sploh še mogoče preseči?