Tudi po tistem, ko je avgusta lani praznoval 70-letnico, ostaja prepoznaven po svoji usnjeni jakni in košatih laseh, seveda pa tudi po gromkem »o, jeee«, s katerim začenja svoje napovedi na koncertih. Svojim rockovskim načelom se ni odrekel vse do danes in je še vedno nadvse dejaven. Njegovi antologijski skladbi Negdje na kraju u zatišju in Svijet u kome živim sta ga že zdavnaj zapisali v domačo rockovsko zgodovino. Pesem Negdje na kraju u zatišju je najprej objavil leta 1965 v gimnazijskem glasilu, leta 1969 pa je v enajst minut in 38 sekund dolgi izvedbi zasedbe Indexi to postala prva prava rockovska poema, ki je z recitiranim začetnim in sklepnim delom podrla vse dotedanje okvire glasbene tradicije.
Antikvariat sanj je pravi časovni stroj skozi obdobje jugoslovanskega rocka, dolgo več kot 50 let. Kaj je bil vaš glavni motiv za pisanje avtobiografije?Želel sem ohraniti spomin na zgodovino sarajevske pop glasbe, katere del sem bil od začetka 60. let prejšnjega stoletja do časa po zadnji vojni, vendar na čisto svoj, oseben način. To torej ni nekakšna enciklopedična kronika zgodovine sarajevske, bosanske in nekdanje jugoslovanske glasbe, temveč antikvariat sanj in želja mojih prijateljev in drugih, ki so svoje življenje posvetili glasbeni umetnosti in rockovski kulturi, katere del so bili od pionirskih dni do danes – torej večnih romantikov, sanjačev, upornikov, ki so s svojimi skladbami izražali čustva in podobe svojega časa ter so peli o svobodi, ljubezni, sovraštvu, upanju, veri in poražencih, včasih pa tudi samo »tralala«.
Po izidu knjige je decembra sledil še promocijski koncert v Sarajevu, na katerem so nastopile skupine iz vse regije.Jasno, da sem za koncert izbral Dom mladih v Sarajevu, kjer so odraščale generacije glasbenikov, o čemer sem pisal tudi v poglavju Zlati dnevi Doma mladih, v katerem opisujem obdobje med letoma 1984 in 1992, ko sem bil tam glasbeni urednik in organizator koncertov. No, nastopili so samo nekateri od mnogih prijateljev, s katerimi sem desetletja uspešno sodeloval, od veteranov, kot so Vatreni poljubac in njihovi mlajši nasledniki Osvajači, do sarajevskih bendov srednje generacije Regina in Konvoj ter novejših zasedb, kot so Kablovi, Starbridge in Foxy Head. Prišli so tudi Bombaj štampa z Brankom Đurićem - Đurom. Poudariti moram, da so se vsi udeleženci odpovedali honorarju in še enkrat dokazali, da lahko v tem nesrečnem povojnem času le prijateljstvo preseže vse meje. Glavni sovražnik vsakega nacionalizma sta rockovska bratstvo in enotnost.
Kakšno glasbo spremljate oziroma promovirate danes v svojih oddajah?Enako kot v preteklih desetletjih – tisto, kar je najboljše v rockovski kulturi! Ali drugače rečeno, poskušam biti hkrati zabaven in poučen. Ljubitelji pop rocka lahko že desetletje vsak petek jadrajo po planetarnih glasbenih prostranstvih z rock and roll plovilom Izvan vremena in spremljajo glasbeno dogajanje v svetu in pri nas, se spominjajo večnih rockovskih klasik, poslušajo portrete in intervjuje…
Ko sem v 60. letih začenjal kot didžej, radijski urednik in voditelj glasbenih oddaj, sem bil otrok cvetja. To je bil čas protivojnega hipijevskega gibanja v Ameriki, ko so se na glasbenem prizorišču šele nakazovali obrisi podtalnega, progresivnega glasbenega vala. Posebno mesto tu zasedajo pionirji in utemeljitelji rockovske kulture, katerih dela presegajo vse časovne ovire, zanimajo pa me tudi glavni predstavniki heavy metala, punka, reggaeja, elektropopa in številnih drugih glasbenih slogov. Pri nas je povojni čas prinesel tudi glasbeno-kulturno tragedijo, vrnitev v kameno dobo turbofolk ritmov. Na svetovnem in domačem prizorišču je res veliko mladih in nadarjenih predstavnikov naprednega alternativnega glasbenega izraza, ki pa v poplavi joškastih turbofolk ritomigic komajda dobijo kaj prostora na radiu in televiziji. Ne vem, kako je v tem pogledu v Sloveniji, v Bosni in Hercegovini pa tudi v Srbiji in na Hrvaškem je položaj katastrofalen.
Ali v vaši karieri obstaja kak dogodek ali intervju, ki je bil za vas nekaj posebnega?Zanimivo, tega me ni še nihče vprašal. Ravno pred nedavnim sem se lotil urejanja svojega arhiva zapisov in posnetkov in takrat sem naletel na del intervjuja s Petrom Greenom, enim od najizvirnejših kitaristov konca 60. let in soustanovitelja legendarne skupine Fleetwood Mac, ki sva ga imela leta 1983 pred njegovim sarajevskim koncertom. In še en intervju je bil zame osebno zelo pomemben, to je bil pogovor s pokojnima članoma kultne beograjske skupine EKV Milanom Mladenovićem in Margito Stefanović le dan po njihovem koncertu leta 1991 v prepolnem Domu mladih. To je bil tudi njihov zadnji nastop tukaj.
Boste knjigo Antikvariat sanj predstavili tudi v Sloveniji?V Sloveniji imam znance še iz časa sodelovanj s skupinami, kot so bile Buldožer, Bumerang in September, če sploh ne omenjam prijateljev, kot sta Zoran Predin in Vlado Kreslin; tu so še bendi iz obdobja tradicionalnega sarajevskega Yu heavy metal festivala, kot sta na primer Odiseja 2000 ali Heavy Company. Zelo se veselim, da bom vsaj nekatere od njih srečal spomladi, ko bom predstavil Antikvariat sanj v Ljubljani in Mariboru.
