Wagnerjev festival v Bayreuthu (Bayreuther Festspiele) je eden najprestižnejših glasbenih dogodkov na svetu, kjer se na zasoljene vstopnice čaka tudi po deset let. To je edini festival, ki se posveča izključno enemu skladatelju, Richardu Wagnerju. Njegova monumentalna dela, kot so Tristan in Izolda, Parsifal in tetralogija Nibelungov prstan, vsako leto izvedejo v gledališču na Zelenem griču v Bayreuthu, ki ga je skladatelj sam zasnoval, da bi uresničil svojo vizijo celostne umetnine (Gesamtkunstwerk).
Izjemna glasbeno-gledališka dediščina
Wagner si je želel prizorišče, kjer bi lahko popolnoma nadzoroval uprizoritve svojih del – od režije, scene, osvetlitve do orkestracije. Zato je Festspielhaus Bayreuth tudi sam načrtoval in financiral z izdatno pomočjo donatorjev, predvsem kralja Ludvika II. Bavarskega. Med drugim si je zamislil oder s »skritim orkestrom«, v tako imenovanem mističnem breznu, ko orkester sedi pod odrom, gledalci pa glasbenikov ne vidijo, le slišijo glasbo.
Akustika dvorane velja za eno najboljših na svetu. Oder je velik, vendar dvorana sprejme le okoli dva tisoč ljudi, kar pa omogoča koncentrirano, skoraj duhovno izkušnjo poslušanja večurnih Wagnerjevih oper. Svojih megalomanskih vizij zaradi finančnih težav skladatelj sicer ni mogel povsem uresničiti, je pa za seboj zapustil izjemno glasbeno dediščino, teater in festival, ki ga po njegovi smrti vodijo potomci dinastije Wagner – od sina Siegfrieda, hčerke Evy, kontroverzne Nike, ki je organizacijsko festival dodobra prevetrila, do Katharine, sedanje aktualne direktorice festivala in pravnukinje velikega skladatelja.
Festival je bil vedno tesno povezan z nemško nacionalno identiteto, kar je vključevalo tudi temno obdobje nacizma, ko je v Bayreuth na festival prihajal Hitler in se tudi družil s skladateljevimi potomci. Po vojni je festival prešel v simbol kulturne obnove. Letos je in še bo festival obiskalo več vodilnih konservativnih politikov, med njimi kancler Friedrich Merz, predsednica parlamenta Julia Klöckner, nekdanja kanclerka Angela Merkel, ki se je festivala tudi v preteklosti udeleževala tako rekoč vsako leto, bavarski premier Markus Söder ter zvezni komisar za kulturo in medije Wolfram Weimer.
Laboratorij režijskih eksperimentov
Bayreuth je pogosto laboratorij režijskih eksperimentov. Vse od razvpitih režiserjev Patricea Chéreauja (1976), Franka Castorfa in Barrieja Koskyja v 21. stoletju festival ves čas nekako sooblikuje sodobne trende v operni režiji. Ni muzej, ampak odprt prostor za reinterpretacije Wagnerjevih mitov v sodobnih kontekstih, pogosto družbenokritičnih. Nekatere produkcije ponavljajo več let, skoraj vsako leto pa katera od Wagnerjevih glasbenih dram doživi novo premiero z novo ekipo.
Letos so festival začeli z novo produkcijo Mojstrov pevcev nürnberških. Opero je režiral Nemec Matthias Davids, ki je sicer umetniški vodja Landestheatra v Linzu, dirigiral pa je Daniele Gatti. Režiser je povedal, da so v operi, ki jo označujejo za komično delo, raziskovali prav to plat in iskali lahkotnost. S tem je sledil povsem drugačnemu pristopu kot njegov predhodnik Barrie Kosky, ki se je v bayreuthski produkciji Mojstrov pevcev lotil skladateljevega antisemitizma in na oder priklical sodno dvorano nürnberških procesov. Odločil se je za »obrtniški pristop, značilen za dobro komedijo«, vendar pa tudi komedija kot žanr po njegovem mnenju zahteva vso resnost.
Najbolj pa je vsako leto pozornost usmerjena v produkcijo Nibelungovega prstana, okrog katerega se festival vedno tudi gradi. Trenutno je na ogled v postavitvi Valentina Schwarza in jo na Zelenem griču uprizarjajo od leta 2022. A bo v tej sezoni na ogled zadnjič. Komaj 33-letni režiser z Dunaja je kompleksno tetralogijo zasnoval kot družinsko dramo, kjer so otroci simbol moči in konflikta, vzporednice pa potegnil z »netflixovskim slogom«. A wagnerjancem in občinstvu predstava ni bila všeč, vsakič so jo izžvižgali, zato je obveljala za kontroverzno. Schwarz, ki je ob glasbenem gledališču študiral tudi filozofijo in bo jeseni prevzel umetniško vodenje Nemškega narodnega gledališča in Državne kapele v Weimarju, je odločitev, da se pri svoji starosti zagrize v monumentalni Ring, pripisal svoji neustrašnosti in radovednosti. Ki pa se očitno tokrat ni izšla, saj je simbolika Wagnerjeve zapuščine vendarle izjemno kompleksna.
Do konca festivala bodo poleg Mojstrov pevcev nürnberških in tetralogije Ring na ogled še opere Parsifal z dirigentom Pablom Herasom Casadom, Lohengrin s Christianom Thielemannom (maestro se po dolgih letih ponovno vrača na festival) ter Tristan in Izolda s Semjonom Bičkovim. V dodatnem programu je na sporedu še eksperimentalno delo Atmen/Lauschen, ki združuje sodobne zvočne krajine z Wagnerjevo glasbeno zapuščino, dodatni koncert na prostem z orkestrom festivala in opernimi solisti ter otroška opera.
Finančne težave festivala
Čeprav festival velja za izredno prestižnega, se organizatorji že kar nekaj let ubadajo s finančnimi težavami. Direktorica Katharina Wagner je med drugim povedala, da jih splošne gospodarske razmere silijo v varčevanje in spreminjanje nekaterih struktur, a da to na dolgi rok ne bo delovalo. Je pa bavarski minister za umetnost Markus Blume festivalu zatem že zagotovil, da bo Bavarska odslej še več prispevala za festivalske plače, ki so le ena v nizu težav, pomoč je obljubil tudi minister za kulturo Weimer. Petinpetdeset odstotkov proračuna, ki je po podatkih festivala lani znašal 28 milijonov evrov, ustvari festival sam, deset odstotkov prispeva Društvo prijateljev Bayreutha (ki je za drugo leto, ko bo festival praznoval 150. obletnico, ponudil še dodatnih milijon evrov), 35 odstotkov pa krijejo nemška vlada, dežela Bavarska in mesto Bayreuth.
Festival bi torej drugo leto svoj jubilej praznoval še razkošneje, če ne bi bilo finančnih omejitev. Katharina Wagner je sprva omenjala program, ki bi vključeval vseh deset glavnih Wagnerjevih oper in prvič tudi zgodnejšo opero Rienzi, ki pa jo je skladatelj sam izključil iz bayreuthskega repertoarja (svojega mladostnega dela ni videl kot celostne umetnine). Zdaj pa kaže, da bo na programu sedem oper, vključno z novo postavitvijo tetralogije. Vendar pa pri Ringu še ne bo šlo za novo režijo, to napovedujejo za leto 2028, temveč bo to nekakšna scensko dodelana koncertna verzija, o kateri bodo podrobnosti razkrili postopoma.
