»Svet se spreminja, Dunaj ostaja.« To je nekakšen slogan, ki spada k tradiciji novoletnega koncerta v Zlati dvorani Musikvereina na Dunaju, kjer se je vse skupaj začelo. Dogodek ima tudi izjemen globalni doseg: koncert v živo prenašajo v več kot 90 državah, tako da doseže do šestdeset milijonov gledalcev. To pomeni, da veliko ljudi na ta dan vsaj enkrat na leto posluša klasično glasbo.
Potreba po cikličnem obhajanju
Novoletni koncert Dunajskih filharmonikov se je prvič zgodil 31. decembra 1939, in ne 1. januarja, šele od leta 1941 ga pripravljajo na prvi dan v letu. Pobudnik je bil dirigent Clemens Krauss, tesno povezan z dunajsko glasbeno tradicijo, a tudi z nacističnim kulturnim aparatom. Vseeno je koncert sčasoma postal eden najodmevnejših klasičnih glasbenih dogodkov na svetu in dobil posnemovalce tudi drugje.
Ni zanemarljivo, da koncert vsako leto poteka v Zlati dvorani v Musikvereinu, ki velja za eno izmed dvoran z najboljšo akustiko na svetu, dogodek pa se v spomin vtisne tudi zaradi celotnega ceremoniala, ki spremlja koncert – baletnih vložkov, vizualne podobe s cvetjem, pozlato in historicizmom. Scenografija se nikoli ne spreminja, zdi se, kot bi se čas ustavil. To imajo ljudje radi, saj ustvarja občutek kontinuitete in varnosti.
Muzikolog Gregor Pompe razmišlja: »Po mojem mnenju so novoletni koncerti nekakšni antropološki nasledniki očitno nujne človekove želje oziroma potrebe po cikličnem obhajanju, še posebno v času teme, torej pozimi. Verjetno izhajajo iz takšnega obredja, seveda pa so postopno postajali bistveno bolj stilizirani. Iz skupnega obredja, pri katerem so bili vsi udeleženci tudi izvajalci, se je v sodobni družbi to spremenilo: ljudje so se razdelili na izvajalce in poslušalce oziroma gledalce, aktivne in pasivne. Glasba je imela vedno pomembno vlogo v takšnem obredju, seveda pa se je sčasoma močno spreminjala.«
Nadalje meni, da novodobna poplava novoletnih koncertov po eni strani izhaja iz te pradavne dediščine oziroma potrebe, po drugi pa so jo gotovo sprožili izrazito uspešni novoletni koncerti Dunajskih filharmonikov, »ki so se očitno izkazali kot izredno finančno uspešna formula«, v kateri se združujeta načeloma avtentična glasba orkestra – podobne koncerte je na Dunaju začel prirejati že Johann Strauss mlajši, čeravno gre tradicija podobnih koncertov dlje v zgodovino – in po drugi svetovni vojni zagotovo tudi televizijska produkcija, v kateri ne gre prezreti pomena baleta, cvetličnih aranžmajev, tudi oblačil filharmonikov in seveda zvezdniških dirigentov.
Pravi še, da je logično, da je takšna uspešna formula postala zgled za mnoge druge, pri čemer se skušajo nekateri vendarle izogniti »vabečim programskim zgledom, kot so polke in valčki dinastije Strauss, drugi pa v njih potonejo, kajti dejstvo je, da podobne glasbe ne igra nihče bolje kot Dunajski filharmoniki«.
Prvič na novoletnem koncertu
Kanadski dirigent Yannick Nezet-Seguin, ki bo na novega leta dan stal za dirigentskim pultom pred Dunajskimi filharmoniki, je priznani mednarodni dirigent, ki sodeluje s tem orkestrom že od leta 2010, ko jih je prvič vodil na Mozart Week v Salzburgu, prvič pa bo pred njimi na novoletnem koncertu. Je sicer glavni dirigent in umetniški direktor Philadelphia Orchestra ter glasbeni direktor prestižne Metropolitanske opere (MET) v New Yorku.
Program koncerta običajno vključuje valčke, polke in druge plesne oblike iz zakladnice glasbe Straussove dinastije in njihovih sodobnikov in tako bo tudi tokrat. Močno zastopan ostaja kralj valčka Johann Strauss mlajši z več deli; začeli bodo z njegovo uverturo k opereti Indigo in štirideset razbojnikov. Uradni del pa se bo končal z valčkom Friedenspalmen Josefa Straussa. Vmes bo še pet krstnih izvedb: valček Donausagen Carla Michaela Ziehrerja, polka Brausteufelchen Eduarda Straussa in Malapou-Galoppe Josepha Lannerja ter deli dveh skladateljic – polka Sirenen Lieder Josephine Weinlich, ki je v 19. stoletju na Dunaju ustanovila prvi ženski orkester v Evropi, ter Rainbow Waltz afroameriške skladateljice Florence Price (1887–1953). Dunajčani so komaj lani prvič na spored uvrstili skladateljico (delo Ferdinandus-Walzer avstrijske skladateljice Constanze Geiger), zdaj pa bo to očitno postalo tradicija.
Tradicija koncertov v Ljubljani
Ta četrtek ob 18. uri pa bo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma tudi tradicionalni novoletni koncert Orkestra Slovenske filharmonije, in sicer pod vodstvom priljubljenega nizozemskega dirigenta Basa Wiegersa, ki sicer gostuje pri številnih evropskih simfoničnih orkestrih, ansamblih in opernih hišah. Na odru se jim bo pridružil še belgijski trobentač Jeroen Berwaerts, poznan tudi kot vokalist.
»Po slavnostnem uvodu s Concerto grosso a quattro chori G. H. Stölzla bo Berwaerts solist tako pri izvedbi Koncerta za trobento in orkester v Es-duru Josepha Haydna kot treh arij iz opere Veliki makaber Györgya Ligetija, prirejenih za trobento in orkester. Program koncerta bodo ob tem dopolnili še ljubezenski prizori Romea in Julije, kot sta jih v jeziku glasbe poustvarila P. I. Čajkovski in Sergej Prokofjev, medtem ko bodo večer zaokrožili izbrani šansoni Jacquesa Brela,« pravijo v Slovenski filharmoniji, kjer tradicionalne novoletne koncerte skupaj s Cankarjevim domom organizirajo od leta 1984 naprej.