Ta je po simpatičnih razlagah logističnih težav prešla na zahvale milijonskim magnatom in diplomatskim kanalom in nam obenem razložila, da bomo v nadaljevanju slišali »najlepšo skladbo« kanadskega skladatelja. Vede ali nevede je s tem postavila zelo jasen okvir, v katerem nam elita bogatih in politično uveljavljenih daje na voljo »najlepšo« glasbo, podvomiti o tem pa je najbrž naravnost bogokletno, saj to izpodkopava velike finančne napore, ki so bili usmerjeni v to, da je do koncerta sploh prišlo. Na tej lestvici je posameznik, ki ima strast do glasbe, denarja pa premore žal komaj za nakup sedišča nekje na drugi galeriji, v sila nerodnem, neenakovrednem položaju, tiho srečen, da prisostvuje s svojim »minimalnim« vložkom v »najlepši glasbi«.
Himna Adgilis Deda Samyja Mousse je v resnici tipična skladba, ki jo pričakujemo z one strani Atlantika in ki predvsem potrjuje zgoraj nastavljeni družbeni okvir. Glasba sloni na nizu akordov, v katerih harmonskem sosledju je skrito nekaj herojske napetosti, a tudi veliko šablonske premočrtnosti, nato pa je vešče instrumentirana z jasnim pridihom velikih filmskih gest in v konstantnem razločevanju med ospredjem in ozadjem (arpedžirane figuracije) pelje h končni zmagoviti potrditvi. Največja kvaliteta glasbe je gotovo ta, da zelo jasno odslikuje duhovno stanje današnjega sveta, v katerem ni prostora za duhovni, strukturalni ali vsebinski premislek, saj edini kriterij ostaja seganje v širino ali še drugače: populizem je v kulturi dandanes enako cenjen kot v politiki.
Takšen okvir je največ škode in krivice storil glasbenikom Simfoničnega orkestra iz Vancouvra, saj smo se v vseh delih večera lahko vendarle prepričali, da gre za izjemno izvajalsko telo. To velja tako za mehke robove orkestra, za homogeno barvno in ritmično zlitost ter sposobnost osredotočanja na številne detajle. Takšen izrazito voljni in mehko namazani aparat je bil v rokah dirigenta Otta Tauska, ki se je že v skladbi Mousse izkazal kot izjemen urejevalec tekstur in tudi orkestracijskih detajlov, čeravno v kako izrazno globino ni mogel seči.
Izvedba Barberjevega Violinskega koncerta je nakazala drugo značilnost – nagnjenost k liričnosti. Barberjevo delo, ki je v času nastanka že najbrž veljalo za konservativno, iz današnje časovne perspektive vendarle razkriva avtentično zmožnost napeljevanja dolgih melodičnih linij na osnovi harmonske sočnosti, vpete v jasne dramaturške loke. Solistka Arabella Steinbacher je v njem izkoristila najbolj očitno: osredotočala se je na dolge pevne linije, v katerih je zvok njenega inštrumenta vse bolj pridobival lastnosti človeškega glasu, zmožnega najmanjših barvnih, tudi dinamičnih odtenkov in izraznega vživljanja. S pojočim tonom je Steinbacher nežno prežarjala uvodna stavka, kjer ji je s podobno mero sledil tudi orkester, nato pa se je v finalu pognala v hitri dir, v katerem pa bi morda ne škodil tudi kak ostrejši rob. Z dodatkom je solistka sicer segla v podobno smer kot uvodna skladba in nakazala tudi sledečo simfonijo, obenem pa je razkazala tudi vse zaloge svoje nepresahljive virtuoznosti.
Pojoča liričnost se je iz Barberja nato preselila tudi v izvedbo Druge simfonije Sergeja Rahmaninova. Dirigent Otto Tausk je interpretacijsko premislil vsak detajl, kjer je le bilo dovolj priložnosti, je melodiko vzvalovil, da je zadihala, se mehko umikal in nato tudi zgoščeval utrip. Toda simfonija Rahmaninova vendarle trpi v tem pogledu, da se zdi, da je skladatelj v jasno formo skušal ujeti material, ki se ne počuti udobno v simfoničnih sponah. Tausku je uspel veliki met, v katerem je Rahmaninova spretno uokviril v simfonično logiko, sam pa sem vendarle pogrešal preboj teh okvirjev, strastno preseganje simfonične urejenosti, zlivanje preko meja pregledne forme. Ob vsej izjemni orkestrski prefinjenosti (povsem izjemen je bil solo klarineta v tretjem stavku), eleganci, virtuoznosti in predanosti – to so res redke čednosti – je zmanjkal ta zadnji korak v čutno in čustveno. Morda bi bilo preveč, če bi trdil, da smo pač ostali v okvirju, ki je bil nakazan, še preden se je koncert zares začel.