Virtuoznost v službi interpretativne muze

Znamenja časa jasno odslikavajo tudi v glasbenem življenju. Ne le v tem, kateri žanri prevladujejo v najbolj razširjenih medijih, temveč tudi kakšne koncertne programe poslušamo in še bolj osupljivo: kakšni so osnovni pristopi k interpretaciji železnega repertoarja klasične glasbe. Upal bi si trditi, da v sodobnem času prevladujejo v tehničnem pogledu osupljive izvedbe, ki kažejo na izrazito virtuoznost; zelo pogost je tudi »učen« pristop, ki skuša analizirati vse značilnosti konteksta prvih izvedb in jih potem na novo vzpostaviti v povsem novem okolju – neredki so manierizmi, ki skušajo odkriti tisto, česar drugi še niso. Toda ob takšni perfekciji se je izgubila potreba po bolj osebnih pristopih, tudi po izraziti emocionalni, da ne rečem duhovni prepojenosti glasbene tvarine. Takšnim pristopom vštric pogosto hodi izbira sporedov, na katerih najdemo predvsem dela iz najbolj standardnega železnega repertoarja, tudi med njimi so redko vzpostavljene kontrastne ali povedne vezi.

Kljub temu smo imeli na tokratnem koncertu srebrnega abonmaja priložnost spoznati pianista mlajše generacije, korejskega zmagovalca Chopinovega tekmovanja Seong-Jin Choja, a bi mu zelo težko pripisali zgoraj opisane značilnosti sodobne pianistike. Pasti slednje se je ognil že z izrazito premišljeno izbranim sporedom, ki ni ponujal le za vsakogar nekaj, ampak je med skladbami napenjal tudi jasne vsebinske loke. Bachova baročna plesna suita je bila postavljena v odnos s Schönbergovo med ekspresionizem (izraz) in neoklasicizem (forma) razpeto dvanajsttonsko Suito, naslednjo stopnjo suitnega mišljenja pa so predstavljali narativni fragmenti Schumannove Dunajske pustne šale. V drugem delu koncerta smo bili soočeni s suitnim destilatom v obliki stilizirane nanizanke Chopinovih valčkov, kjer se plesno in absolutno glasbeno združita v nenavadno opojno celoto.

Prva Bachova partita je izpod rok korejskega gosta zvenela izrazito mehkobno, v kontrapunktu prečiščeno in prosojno, ko je bilo treba, tudi bolj odločno. Izrabljala je barve, odblesk in atmosfere, ki jih je ob Bachovi predlogi mogoče izvabiti iz modernega klavirja, zato so se pred nami vrstila najrazličnejša občutenja, manj pa je bilo čistega strukturalnega naboja. Toda čutiti je bilo, da Seong-Jin Cho za notami išče predvsem izraz. Kje bi se to lahko bolj obrestovalo kot v Schönbergovi Suiti! Izrazito težka pianistična tvarina, ki v svoji atonalni harmonski gradnji ne ponuja veliko odmora tudi poslušalcu, se je predvsem glasbeno zaganjala. Česar ni bilo v razkriti gosti intervalni sliki, je pianist povrnil z ritmičnim in agogičnim odmerjanjem. Schönberg je zvenel predvsem kot velika glasba, v kateri si povsem logično podajajo roko virtuozno razborito, kričeče ekspresivno in nostalgično zasanjano. Vse te elemente je nato Cho vgradil tudi v Schumannovo skladbo, ki se je pred nami razpirala kot pravo potovanje, pripoved, ki zlahka preskakuje od zmagovitega k zasanjanemu.

Nadaljevanje večera je pokazalo, kje ležijo izhodišča Chojeve odličnosti. Najprej je to bravurozna tehnika, ki mu omogoča, da še tako velik tehnični problem razreši brez težav, zaradi česar se mu odpira praktično brezkončno polje interpretativnih poti. V nizu Chopinovih valčkov je pianist razgrinjal najrazličnejše odtenke pretanjenega, tudi zasanjanega, nato pa vendarle prestopil iz mehkobnega v bolj polnokrvno in nazaj. Morda si sam zamišljam Chopinovo glasbo kot bolj meseno, a Choju moram priznati, da je bila v njegovem pogledu na Chopinovo glasbo igra detajlov, mehkih podtonov, stranskih glasov izrazito občutena, uglajena, dovršena. Z lahkoto lahko zapišem, da že dolgo nismo poslušali pianista, ki svojo virtuoznost daje s takšnim izobiljem na razpolago čisti glasbeni interpretativni muzi. Škoda, da je v dodani vragoliji ta vendarle utonila v prazni akrobaciji. Toda drobna lisa v kotu ne more zamegliti sicer izjemne slike v ospredju.