Nemara bi le težko našli bolj obetavno kombinacijo za poletni večerni koncert, kakor sta to zasedba Čompe ter Letni vrt Gala hale. Če eno od redkih samoniklih koncertnih prizorišč na prostem v sicer vse bolj gentrificiranem glavnem mestu s svojim značilnim vzdušjem pravzaprav nikoli ne razočara, slednje še toliko bolj velja za skupino, pri kateri lahko zvesti obiskovalec že vnaprej skoraj natanko ve, kaj bo slišal in doživel, navsezadnje tudi zato, ker vseskozi preigravajo iste skladbe – toda prav ta železni repertoar, ki ostaja praktično nespremenjen že več kot dve desetletji, je v resnici tisti, ki dela Čompe za svojevrstno »institucijo«, ki navkljub vselej »enakemu« programu ohranja privlačnost in svežino.
Povedano drugače, njihova svojevrstna kombinacija poetičnih besedil in značilne polifonije, v kateri vodilno vlogo izmenično prevzemajo s harmoniko podprti raskavi vokal Janeza Škofa, enkrat tožeča, drugič drveča soigra saksofonov in kratke fraze iz violine Neže Zinaić, vse do danes ni izgubila niti kančka svoje izjemnosti. Morda so časi, ko Čompe iste pesmi niso znali dvakrat odigrati popolnoma enako, medtem vseeno minili, toda živa izkušnja njihovega prepleta subtilnega in kaotičnega, ki v nekakšni ubrani razglašenosti dobiva skorajda otipljivo snovnost, vseeno ostaja vsakokrat nekoliko drugačna – in to v dobrem pomenu.
Tako je bilo tudi tokrat: do konca napolnjeni avditorij je bil sprva deležen malce mehkejše, morebiti tudi vročinskim valovom primerno ležerne različice tega edinstvenega »etno kabareta«, navezanega na poezijo Daneta Zajca, Edvarda Kocbeka ter drugih, vendar pa je energija na odru skozi nastop samo še naraščala in ob prvem vrhuncu večera, ki se je zgodil tam nekje med Potepuhom ter Himalajo, se je tudi temperatura med občinstvom že močno približala rekordnim vrednostim. Vedno bolj razgreta je bila tudi zasedba, tokrat sicer v rahlo spremenjeni postavi: namesto Brede Krumpak se je namreč Žigi Saksidi na saksofonu pridružil Jure Boršič, ki se je res izvrstno znašel v razplastenih zvočnih krajinah ter tenkočutnih sogodbah. Tako niti ni bilo presenetljivo, da je živahen odziv prisotnih zahteval več kot le en dodatek: za začetek je bila to Škofova solo izvedba Jesihovega soneta, zatem še ena uglasbena Zajčeva pesem v izvedbi ožje postave (ob Škofu še vse bolj razigrani bobnar Marjan Stanić ter diskretna kitara Silva Zupančiča), pred dokončnim finalom pa tudi Rozina Človeška ribica, za katero se je znova zbrala vsa šesterica. Skratka – koncert, kakršne bi se dalo povsem brez težav poslušati še naslednjih dvajset let.
