Več kot 1.400 nastopov ga je peljalo po vsem svetu, dirigiral je simfonične in komorne koncerte, kar devetdeset je bilo oper. Čisto prvič je za dirigentski pult stopil oktobra 1965, pri enaindvajsetih letih.
Morda še pomembnejši je njegov pridonos k pedagoškemu delu na področju dirigiranja. Na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju, kjer je deloval kot redni profesor od leta 1991 do upokojitve 2012, vmes pa vzgojil vrsto danes mednarodno uveljavljenih dirigentov, med njimi šefa dirigenta Berlinske filharmonije Kirila Petrenka in šefa Nacionalnega simfoničnega orkestra RAI Andresa Orozca-Estrado. Pri njem na Dunaju je študiral tudi zdajšnji direktor in umetniški vodja ljubljanske Opere Marko Hribernik. Lajovic je od leta 2009 poučeval tudi na glasbeni akademiji v Zagrebu.
V tujini cenjen, doma odslovljen
Uroš Lajovic se je rodil 4. julija 1944 v Ljubljani. Na Akademiji za glasbo je študiral kompozicijo pri prof. Matiji Bravničarju in dirigiranje pri prof. Danilu Švari, nato se je na Mozarteumu v Salzburgu izpopolnjeval pri prof. Brunu Maderni, na dunajski Visoki šoli za glasbeno in scensko umetnost pa je pod mentorstvom slovitega profesora Hansa Swarowskyja z odliko diplomiral leta 1971. Leta 1974 je prejel nagrado na mednarodnem tekmovanju dirigentov v Milanu. V začetku sedemdesetih se je vrnil v Ljubljano, kjer se je kmalu pridružil Slovenski filharmoniji, najprej kot asistent dirigenta, nato pa je bil trinajst letstalni dirigent.
V Slovensko filharmonijo se je ponovno vrnil leta 2015, na povabilo takratnega direktorja filharmonije Damjana Damjanoviča, in postal umetniški vodja in vodja orkestra. A je ostal le dve leti, saj mu je orkester večkrat izglasoval nezaupnico. Umetniški kolektiv, to krhkočutno brbotajoče tkivo, je zahtevalo ne le profesionalnost, ampak v prvi vrsti urejene medčloveške odnose, ki se pa včasih ne izgredo.
Pod pritiski, tudi v javnosti, ki so kulminirali v bojkotu članov orkestra na tradicionalnem novoletnem koncertu orkestra v Cankarjevem domu, je nato častno odstopil. Gospod maestro, ki so ga na Dunaju izjemno cenili kot profesorja in so mu leta 2013 podelili častni križ republike Avstrije za umetnost in znanost, je takorekoč v svoji matični hiši doživel popolni odpor.
Slovenicum, zgodba o uspehu
Mnogo uspešnejša je bila njegova zgodba s komornim ansamblom Slovenicum, ki ga je ustanovil leta 1988 in ga tudi umetniško vodil. Bili so mednarodno uspešni, v Slovenski filharmoniji pa so med drugim prirejali nadvse obiskane nedeljske matinejske koncerte. Igrali so pretežno dela 18. stoletja – izvedli so denimo triletni ciklus koncertov o Johannu Sebastianu Bachu in glasbi njegovih predhodnikov in sodobnikov, pred tem pa so se poglobili tudi v repertoar Wolfgangu Amadeusu Mozartu in Josephu Haydnu. Na drugi strani skrbeli za ohranjanje dediščine slovenskih skladateljev in izvedbe njihovih novih del, tudi s številnimi radijskimi, studijskimi in koncertnimi posnetki.
Nedvomno so bili vrhunska slovenska zasedba, v njej igrali izbrani glasbeniki iz vseh treh slovenskih profesionalnih orkestrov. Intenzivno so igrali do leta 2001, nato se je ansambel razpustil. Leta 2022 so se ponovno zbrali in nastopili v okviru 27. festivala Glasbeno poletje v Bohinju, in tako je bilo tudi lani na istem festivalu, ko so počastili osemdesetletnico svojega ustanovitelja. Maestro Lajovic je Slovenicum vodil s posebnim žarom, v njem je lahko izživel vse svoje dirigentske ambicije, ki jih drugje povsem ni mogel, čeprav je večkrat gostoval pri tujih orkestrih. To je bil pravzaprav njegov življenjski projekt, medtem ko je bila njegova najgloblja ambicija – poglobljeno delovanje v Slovenski filharmoniji – žal začinjena z grenkim priokusom. Ne le iz zadnjega obdobja, tudi iz prvega.
Izvedel neizvedljivo
A vendarle je napisal še eno prijetnejšo zgodbo, ko so povabili v Beograd, da s tamkajšnjim novim direktorjem na novo na noge postavi program in orkester Beograjske filharmonije. Pri njih je kot glavni dirigent in svetovalec ostal pet let, do leta 2006. Od leta 2023 je njihov častni dirigent. Leta 2009 so ga povabili tudi v Zagreb, na tamkajšnjo glasbeno akademijo, kot že renomiranega dirigentskega pedagoga, saj je bila za njim, kot že rečeno, ugledna dolgoletna pedagoška kariera na Dunaju.
Zelo tehten del njegovega glasbenega delovanje se dotika znanstvenega in uredniškega dela. S filigransko natančnostjo je namreč revidiral mnoge partiture slovenskih skladateljev, med njimi Janeza Krstnika Dolarja in Marija Kogoja (obudil je denimo njegovo ekspresionistično opero Črne maske, ki je do tedaj veljala za neizvedljivo, za kar je porabil kar osem let, in jo na koncu tudi dirigiral tako v Ljubljani kot na Dunaju), napisal je kompleksni monografiji o dveh skladateljskih velikanih, Ludwigu van Beethovnu in Gustavu Mahlerju, in s tem dodal pomemben razmislek k razumevanju njunega simfoničnega repertoarja. Lajovic je prevedel tudi nekaj izvirnih pesmi iz Boetijeve Tolažbe filozofije. Vse to kaže na njegovo širino pri povezovanju umetnosti, filozofske misli in jezika.
Med pomembnejšimi nagradami so še dve študentski Prešernovi nagradi (za dirigiranje in za kompozicijo), nagrada Abgangspreis dunajske glasbene akademije ter nagrada Prešernovega sklada za izvedbo Mahlerjeve 1. simfonije v Ljubljani leta 1981.
