Mihelčič je bil ena najvidnejših osebnosti slovenskega glasbenega življenja konca 20. in prvih desetletij 21. stoletja. Kot so zapisali v društvu, je s svojim obsežnim kompozicijskim, publicističnim, pedagoškim in organizacijskim delom dal neizbrisen pečat slovenskemu glasbenemu življenju. »Z njegovo smrtjo je naša skupnost izgubila izstopajočega ustvarjalca, pedagoga ter neumornega promotorja in zagovornika sodobne glasbe,« so dodali.
Rodil se je leta 1937 v Novem mestu ter na ljubljanski Akademiji za glasbo diplomiral iz kompozicije pri profesorju Marjanu Kozini. Podiplomski študij je zaključil pri profesorju Matiji Bravničarju.
Njegov ustvarjalni opus obsega dela za raznovrstne zasedbe – komorne, orkestralne, vokalne in filmske. Njegova dela odlikujeta formalna preglednost in muzikalna prepričljivost; povečini nosijo programske naslove in so pogosto prežeta z ljudsko motiviko. Med najpomembnejšimi deli izstopajo Sinfonietta za pihala, trobila in tolkala, Concerto grosso št. 1, Vrnitev v tišino za simfonični orkester ter številna komorna dela, med njimi Prizori iz Bele krajine ter Igre in odsevi za violončelo in klavir. Za svoje ustvarjalno delo je leta 1979 prejel nagrado Prešernovega sklada, kasneje pa še Župančičevo in Kozinovo nagrado.
Poleg skladateljskega dela se je vse življenje posvečal glasbeni kritiki, esejistiki in publicistiki. Začel je pri študentskem listu Tribuna in reviji Mladina, nato pa skoraj štiri desetletja pisal za časopis Delo, za katerega je prispeval okoli 2800 kritik, ki so sooblikovale slovensko glasbeno kulturo in javno razpravo o njej.
Med letoma 1982 in 1995 je bil glasbeni urednik na Radiu Slovenija. Leta 1995 se je pridružil pedagoškemu zboru Akademije za glasbo v Ljubljani, kjer je poučeval glasbenoteoretične predmete in kompozicijo, bil predstojnik oddelka za kompozicijo in glasbeno teorijo ter od leta 2001 dva mandata dekan. Ob upokojitvi mu je akademija podelila naziv zaslužnega profesorja.
V Društvu slovenskih skladateljev je bil dolgoletni član upravnega odbora, predsednik društva, član verifikacijske komisije in zagovornik interesov slovenskih skladateljev doma in v svetu. Kot predsednik slovenske sekcije Mednarodnega združenja za sodobno glasbo (ISCM) je bil umetniški vodja festivalov Musica Danubiana in Unicum ter obeh slovenskih izvedb Svetovnih glasbenih dnevov. Bil je tudi ustanovni član organizacije Sazas in dolgoletni predsednik njegovega nadzornega odbora, še piše v sporočilu za javnost.