Slednja se v rumenem tisku v povezavi s Tomijem Megličem, pevcem in avtorjem večine skladb skupine Siddharta, pojavljajo v nezmanjšani meri.
Ali bi kot gostje nastopili na velikem koncertu Modrijanov? Vlada Kreslina redno vabijo, pa takrat nekako nikoli nima časa. Bi se vi odzvali vabilu?»Tudi nas so že povabili. Nekako se ne bi počutil udobno na taki prireditvi. Menimo, da nam tam ni mesto. Z vsem spoštovanjem do Modrijanov, vendar se mi zdi, da bi temu žanru težko glasbeno kaj dodali.«
V devetdesetih letih je glasbo, kot jo izvajate vi, poslušala večina mladine. Za tem jim je postala bližja tehno glasba, srbska narodna, hrvaške klape in še kaj ter, kot rečeno, naša narodnozabavna.»Za rokenrol so bila močna šestdeseta in devetdeseta, upam, da se tridesetletni cikel spet vrne v dvajsetih.«
Začel s kitaro pri sedemnajstih
Je to povezano z nasprotovanjem glasbi, ki jo poslušajo starši?»Pri nas doma ni bilo tako. Verjamem, da večinsko nekoliko vpliva, vendar menim, da gre bolj za uporništvo, ko nočeš poslušati nečesa, kar pred tem posluša večina. Ko enkrat vsi poslušajo rok, ga ne poslušaš več, če želiš biti nekaj posebnega.«
Nekoč so glasbene skupine imele klube oboževalcev. Dobivali so pisma. Kameleoni pravijo, da jih je prišlo tudi več kot 30 na dan. Kako danes poteka komunikacija s privrženci vaši glasbi?»Navadne pošte smo v začetku nekaj dobili tudi mi. Danes se podružimo po koncertih, opaziš jih po odzivih na spletu, vidimo, koliko si jih je ogledalo neki naš posnetek.«
Kako se je začela zgodba o Siddharti?»Bilo je leta 1994, imel sem 17 let, ko sva s prijateljem Primožem skupaj kupila eno kitaro. On je imel doma še bratovo. O igranju na inštrumente nisva imela pojma, bila sva le velika ljubitelja kitaristov, jaz recimo Slasha iz Guns N' Roses. Skopirala sva si prijeme za kitaro in začela vaditi. K sodelovanju sva povabila še dva prijatelja, da sta se preizkusila na bobnih, in bila na koncu zadovoljna z mojim bratom. Bobnal je tako, da je z nožnim pedalom tolkel po garažnih vratih, s palčkami pa po kovinski škatli od piškotov. Vse to se je dogajalo v naši hiši, kjer sta živela tudi babica in dedek. Na srečo so vsi domači to odobravali. Nekoliko bolj kot sosedje.«
Nad glasbo Lojzeta Slaka, ki je tudi živel v Guncljah, blizu vas, se sosedje verjetno niso pritoževali.»Da, naša hiša je sto metrov od Slakove. Njegova glasba je bila do sosedov uvidevnejša, saj niso imeli bobnov.«
Zelo hitro ste napredovali. Skupina Dan D, ki je minuli petek napolnila Križanke, je potrebovala več kot deset let do prvih samostojnih koncertov zunaj Novega mesta z več kot sto obiskovalci.»Z imenom Siddharta smo se vzpostavili leta 1995, prvič javno nastopili v zaklonišču Gimnazije Šentvid in leta 1999, ravno te dni je 20 let od izida, posneli svojo prvo ploščo, ki je bila za nas prelomnica. Takrat je bilo to zelo močno orožje za prepoznavnost. Naša glasba se je začela vrteti po radiu, bili smo navzoči na televiziji, imeli smo veliko intervjujev.«
Leta 1999 ste na Rock Otočcu še igrali v zelo neuglednem terminu, ob petih popoldne, naslednje leto pa ste že bili nosilni bend nedeljskega večera skupaj z Magnificom. Kot neznana skupina ste se leta 1999 na festival pripeljali kot nekakšni zvezdniki, s svojim avtobusom, varnostniki, promocijskim materialom …»Za Rock Otočec se je vsaka skupina še posebej potrudila. Skupina Sausages se je enkrat pripeljala s helikopterjem in drugič z veliko ameriško limuzino. Mi smo v začetku imeli namen biti bolj hobi bend. To, da smo se obnašali, kot da smo veliki, je bilo bolj za zabavo. Pozneje smo to v okviru slovenskih razmer res postali. Čeprav nas babica in dedek nista nikoli dojemala, da smo res pravi. Od njiju bi dobili potrditev, če bi nastopili pri Mariu. V njegove oddaje pa nismo hoteli, ker bi morali igrati na plejbek, kar nam ni bilo blizu.«
Na njihovem koncertu 33.000 ljudi
Kdaj ste začeli verjeti, da lahko napolnite stadion?»Rekli smo: Poskusimo, kar bo, bo. Upali smo le, da ne bo tako malo ljudi, da bi bilo videti grdo. Na koncu je na stadion po uradnih podatkih prišlo 33.000 obiskovalcev. Naša glasba ni bila toliko popularna, da jih je zaradi nje prišlo toliko. Ljudi je zanimalo, kaj bo zdaj to. Pred tem smo imeli 1000, 2000 ljudi na koncertih, do 3000 v Križankah. Oddahnili smo si en mesec pred nastopom, ko je postalo jasno, da bo stadion razprodan.«
Pojavili ste se na glasbeni televiziji MTV, kar je bil velik presežek za takratni čas. Vendar je vaše delovanje ostalo znotraj slovenskih meja.»Imeli smo nekaj nastopov v tujini, predvsem v Nemčiji, kjer smo igrali po klubih in festivalih. Če bi to redno počeli, bi najbrž iz tega kaj nastalo, a s tem je bilo povezanih preveč stroškov. Imeli smo nemško založbo, vendar nismo želeli podpisati takšne pogodbe, zaradi kateri bi obstajala nevarnost, da nas 'zaklenejo'. Velike založbe namreč podpišejo pogodbe z desetimi obetajočimi mladimi skupinami istega žanra in potem forsirajo le eno, druge pa morajo mirovati, da ne skačejo v zelje favorizirani. Raje prodajo milijon plošč ene skupine, kot od desetih po 100.000. Tako imajo manj dela in stroškov.«
Za vami se že 20 let ni pojavila nova, mlajša rokovska skupina, ki bi bila samostojno zmožna napolniti na primer Križanke. Dan D, Big Foot Mama, Mi2 in tudi člani skupine Hamo & Tribute 2 Love so starejši od vas. Je kaj svežega na vidiku?»Kot rečeno, upam, da bo naslednje desetletje bolj naklonjeno rokenrolu. Recimo skupino MRFY bi rad videl v Križankah.«
Kako se odnosi v glasbeni skupini razvijajo z leti? Rolling Stonesi imajo zagotovo vsaj en razlog, da so skupaj na odru.»Že skoraj 25 let smo na neki način povezani. Spontano in ravno prav. Večina nas je postala staršev. Skupaj imamo osem otrok, kar je za dva nova benda. Za slovensko glasbo smo vsaj s tem nekaj zagotovo naredili.«
Kaj počnejo drugi člani skupine?»Vseh pet nas živi izključno samo od glasbe. Dva poleg tega še poučujeta inštrument. Financiramo se iz koncertov, avtorskih pravic, nekaj je tudi sponzorskih sredstev.«
Brez vreščečih oboževalk
Zdaj ste stari med 40 in 50 leti. So vreščeče najstnice pod odrom že preteklost?»Nikoli nismo imeli vreščečih oboževalk. Odziv publike se mi zdi podoben tistemu izpred 20 let. Trditev, da nikoli niso na oder leteli modrci ali kakšni drugi rekviziti v obliki ženitvenih ponudb, je bližja resnici, kot če bi rekel, da se je to dogajalo redko.«
Vidim, da si še vedno lakirate nohte.»To počnem že 20 let. Začelo se je, ko sva bila z dekletom na ladji in mi je bilo neke noči dolgčas. Vzel sem njen lak za nohte in se z njim zamotil. Veliko barv sem že zamenjal od takrat. To je stvar trenutnega navdiha.«
Dvorišča niso več polna otrok. Bodo mladostniki vse manj hodili na koncerte?»Danes se mnogo bolje znajdejo na internetu. Ko gredo ven in so z nekom ena na ena, je to za njih kar projekt. Logika pogovora na facebooku je čisto drugačna kot v živo. Da gredo kljub vsemu ven, jih žene potreba, da si nabirajo material, fotografije, videoposnetke za objave, za socializacijo na medmrežju. Dobra stran priklopljenosti na internet pa je, da se informacija po spletu hitro širi in je več možnosti, da se za nekaj navdušijo in pridejo pogledat. Na koncert morajo priti že zato, da naredijo posnetke s telefonom.«
Ko v Google odtipkaš Tomi Meglič, prvih deset tekstov govori o tem, katera je Tomijeva nova ljubezen.»Ko se pojavim z nekim dekletom, ne glede na to, v kakšnem odnosu sem z njo, že pišejo, da je to moje novo dekle. Lakota po škandalih v našem slovenskem prostoru je neizmerna. Ljudje radi glodajo kosti, čemur komercialni mediji sledijo ne glede na posledice. Kar zadeva dekleta, pa kaže, da glasbeniki potrebujemo nesrečne trenutke v ljubezni, kar nam je navdih za izlivanje čustev v novih pesmih. Najbolj nam gre od rok, ko je trpljenje največje, takrat nastanejo najboljše pesmi. Enkrat bi naredil res zanič album, kar bi pomenilo, da sem zadovoljen in mi nič ne manjka.«
