Glasbenik, skladatelj in videoumetnik Mariborčan Tomaž Standeker se z umetnostjo ukvarja ljubiteljsko, ker si tako tudi sam želi, torej ob redni zaposlitvi, strast do umetnosti pa s tem ostane neokrnjena. Igra sicer več inštrumentov, nekoč v rockovskih bendih kitaro in klaviature (klavirja se je učil med študijem glasbene pedagogike na Univerzi v Mariboru), »ampak potreboval sem več subtilnosti. Ugotovil sem, da skupina ni zame, ker sem prevelik individualist.«
Ambientalno in koralno
Zdaj ustvarja sam ali v tandemu Tod den Maschinen s Simonom Šimatom, producentom in tonskim tehnikom. Povezala sta se pred devetimi leti ter na glasbenem prvencu Scènes de nuit (2017) spojila eksperimentalni minimalizem in ambientalno elektroniko ter se sprehodila skozi srednjeveško glasbo, salonsko glasbo 19. stoletja in glasbo francoske kinematografije iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja.
»Skladbo Pastorale z najinega prvega albuma sem poslal Susan Hellauer, članici vokalne zasedbe za srednjeveško petje Anonymous 4, ki je tudi predavateljica srednjeveške vokalne tehnike na Princetonu v New Jerseyju. Prosil sem jo, ali lahko uporabim njihove 'sample' za svojo skladbo, ves v dvomih, da oskrunjam dotični srednjeveški kodeks in njihovo vrhunsko izvedbo. Pa je bila nad mojo skladbo zelo navdušena, pomagala mi je pridobiti uradno dovoljenje založbe Harmonia Mundi za uporabo posnetkov. To je bil zame res prijeten zagon za nadaljnje delo,« pravi Standeker.
Glasbene vedute
»Tod den Maschinen! je citat iz kultnega filma Metropolis (1927) režiserja Fritza Langa, kar dobesedno pomeni Smrt strojem!, v mojem primeru pa je to alegorija na neki popoln, utopičen svet brez hrupa, strojev, naprav, torej s pozivom 'nazaj k naravi',« dodaja skladatelj. V tem duhu je denimo nastala skladba z videom z naslovom Contrepoise, ki je ena od šestnajstih glasbenih vedut na novem, drugem albumu tandema Tod den Maschinen, ki je izšel oktobra in nosi naslov Deux Suites. Dvojni album je razdeljen na dve suiti, Frankreich s francosko glasbo iz obdobja renesanse in poznejšo iz njihove noir kinematografske produkcije ter Nordamerika, kjer so bili navdih samota severnoameriških puščav in srednjeveški gregorijanski napevi.
»Dosti sem potoval po ameriških puščavah, v tistih tišinah se mi je začela odpirati neka nova zvočna slika, slišal sem nekaj takšnega, kar delam zdaj. Drug pomemben trenutek se je zgodil v Toskani, v enem od tamkajšnjih samostanov, kjer sem bival teden dni med menihi. Vsake tri ure so se zbrali v cerkvi, biseru romanske arhitekture, nič govorili, le prepevali so gregorijanske korale. Ta zaustavitev zunanjega življenja in glasba sredi asketske cerkve iz belega kamna sta me prevzeli. Vsak ton, ki sem ga slišal, sem dejansko tudi videl, lahko sem šel okrog njega.«
Vizualno-glasbena dela
Album Deux Suites spremlja kratek film Subtilior, nekakšen vizualni interludij med glasbenim videom in filmsko glasbo, kjer sta gibljiva slika in glasba enakopravni. Film so videli na češkem festivalu Blacksphere v kategoriji eksperimentalnega kratkega filma, od maja do oktobra pa so ga vrteli v Pokrajinskem muzeju Celje kot spremljajoči del razstave vzhodnoazijskih artefaktov.
Terenske videoposnetke, iz katerih je potem nastal film, je posnel sam, po slovenskih samostanih, cerkvah in v naravi, kamor se rad umika pred mestnim hrupom. »Zame je ustvarjanje čisti eskapizem, da si torej umetno ustvarim točno tisti prostor, čas, situacijo, ki jo v nekem trenutku pogrešam. Umetnost vidim kot preseganje vsega – ideje, smisla, logike, etike, morale in tudi čustev. Čustveno nabite skladbe učinkujejo le na kratek rok, medtem ko lahko denimo Bachovo Fugo v d-molu poslušamo vse življenje.«
Pred leti se je podpisal pod glasbeno-dramski projekt Margareta 1546 na temo prvih čarovniških procesov in shodov v Mariboru 16. stoletja, takrat je zraven povabil več dramskih igralcev (Radko Polič - Rac, Polde Bibič, Boris Cavazza, Jure Ivanušič, Jonas Žnidaršič, Mirjana Šajinović). S tem performansom so kandidirali na EPK 2012 Maribor, pa se zanje niso našla sredstva. To je tudi projekt, ki bi ga bil pripravljen obuditi. Sicer pa trenutno s Simonom Šimatom končujeta glasbo za slovenski celovečerni dokumentarni film o jantarnem vinu, najstarejši obliki vina iz Gruzije, nekaj je namreč tudi naročil. A se ne bori ravno zanje, kot pravi, preveč se je treba prilagajati naročnikovim željam. Tako pa lahko kakšno skladbo dela tudi mesece in se mu pri tem nič ne mudi.
