Timotej Kosovinc, kitarist in skladatelj: Z mislijo na svoje poslušalce

Ves čas sem poučeval, pišem doktorsko disertacijo in se odzivam na koncertne angažmaje, naročila za pisanje skladb. Res je bilo vsega nekoliko manj, se pa situacija izboljšuje.

Haydn danes nedvomno velja za zvezdnika, je pa na neki način deloval podobno, kot delujemo sodobni glasbeniki, in ni le komponiral. Ravno tako je moral skrbeti za svojo eksistenco, za potovanja naokrog, boril se je s svojimi nadrejenimi in podrejenimi. Zaposlen je bil pri princu Esterházyju in to so bile takrat običajne službe za skladatelje in dirigente, posebno v drugi polovici 18. stoletja, ko so se dvori trudili, da so imeli svojega skladatelja, dirigenta, orkester. Ob komponiranju je moral torej Haydn skrbeti za orkester, da so se glasbeniki pred princem prikazali urejeni, v predpisanih oblekah, z določeno pričesko, napudrani – vse to je bilo zapisano v pogodbi. Moral je skrbeti tudi za knjižnico, inštrumente, strune, prerisovati partiture. Mene je seveda zanimal kompozicijsko: kaj je ustvaril v svojih simfonijah, kako obravnava svoje motive, kako se potem iz tega razvijejo celi glasbeni stavki, še posebno pa se posvečam njegovim inovacijam med letoma 1761 in 1790.

»Avantgardno« za tiste čase in razmere je bilo, da je moral skladatelj natančno vedeti, kaj bo pri poslušalcih sprejeto oziroma kaj ne, lahko bi izgubil službo, če bi bil preveč radikalen. Pogodba je opredeljevala, da mora biti njegova glasba všečna princu. Zelo natančno je moral torej poznati okus dvorne publike, še posebno pa okus svojega delodajalca. Zanima me, kako se je iz teh splošnih določil in stila, ki je bil takrat v rabi, dvignil in ustvaril nekaj več.

Osnovni kompozicijski principi so večni, noben skladatelj ne deluje v vakuumu, vsi smo ujeti v neka pričakovanja. Ne moremo skladati le tega, kar želimo, saj lahko tvegamo, da skladba nikoli ne bo izvedena. Delo je treba napisati in ga spraviti tudi v obtok. Vedno so si nekateri dovolili malce več svobode, drugi malce manj, odvisno tudi od osebnosti komponista.

Zame je zelo pomembno, da se lahko skozi svojo glasbo sporazumevam s poslušalci, da razumejo, kaj napišem. Ne eksperimentiram samo zavoljo eksperimenta, to ni moja filozofija. Skušam razviti razumljiv jezik in ob tem povedati nekaj posebnega, kar lahko glasbo obogati. Komponiram zelo različno, veliko osnovnih idej vzamem iz popularne glasbe in jih potem nadgradim v svoje kompozicije. Popularne pesmi imajo pogosto le malo harmonskih postopkov oziroma to sta dve ali tri kadence, v mojih skladbah pa je tega bistveno več; dodam še kakšne klasične principe, izdelam fugato ali sonatno obliko. Ta hip pripravljam izdajo novega cedeja z avtorskimi skladbami za kitari solo.

Z veseljem bi napisal opero, ampak z njo je veliko dela, zato se brez naročila takih del skladatelji ne lotevamo. Orkestrsko delo pa že imam, naslednje leto pride še eno, spomladi jo bo izvedel Orkester Slovenske filharmonije v ciklu Slovenski skladatelji mladim. Večinoma pa pišem komorno glasbo, za različne inštrumente in različne zasedbe. Nekaj del se mi je že nabralo, nekaj sto še ne, nekaj deset pa zagotovo.

Mislim, da ne pišem tako zelo zapleteno, saj se ne pritožujejo. (Smeh.) Nikoli pa seveda nisem popolnoma zadovoljen, skladbe v prvem letu izvajanja vedno še popravljam. Šele nato naredim končno verzijo.

V tem trenutku precej zapleteno, saj se note zelo malo kupujejo in prodajajo, trg muzikalij je v krizi. Če vzamem za primer kitaro, je zelo težko najti tiste, ki bi note kupili, hkrati pa ko jih nekdo kupi, imajo potem kopije tudi vsi v njegovi bližini. Založbe se s tem dejstvom borijo, uvajajo nove sisteme, kot je recimo internetna platforma založbe Universal na Dunaju. Sam sem nekaj del založil pri kanadski založbi Les Productions d'Oz/Doberman-Yppan, sem pa kar v precepu, kako bom svoje skladbe distribuiral vnaprej. Morda kar sam.

Niti ni velike razlike, najljubše pa mi je, kadar sem v obeh vlogah hkrati. Pri obojem gre za ustvarjanje glasbe, samo na drugačnih ravneh. Če je dobra skladba slabo odigrana, je končni rezultat še vedno slab. V klasični glasbi je ta meja malce bolj določena, v nekih drugih zvrsteh pa je sploh ni, denimo v jazzu, kjer so praktično vsi na odru tudi ustvarjalci.

Oba cikla izhajata še iz časov mojega študija. Takrat sem se bolj intenzivno ukvarjal s tem, kako prisoten sem na glasbenem prizorišču. Želel sem si koncertnih izkušenj, da bi lahko literaturo, ki sem jo študiral, sproti predstavil, in da bi poslušalci sploh dobili priložnost slišati mojo glasbo. Nekaj koncertov sem pridobil, a najtežje v Ljubljani, ki je moje rojstno mesto in kjer imam tudi največ poslušalcev. Tako sem se potem odločil, da koncerte organiziram kar sam. Že prvi koncert v Botaničnem vrtu leta 2012 je bil odlično obiskan, brez posebnega oglaševanja je prišlo več kot sto ljudi. Takrat sem igral solo. Ko sem pozneje začel vabiti še druge glasbenike, je bilo poslušalcev še več. Letos praznujemo prvo okroglo obletnico in povabil sem vse, ki so na teh koncertih že sodelovali. Od dvanajstih se jih je lahko odzvalo šest. Program je poletnega značaja, medtem ko za zimski koncert izberem tudi bolj zahtevne skladbe.

Za zdaj še. Organizacija se trudi, da glasba pride do vseh ljudi, posebno tistih, ki do nje težko pridejo. Zato muziciramo v bolnišnicah, domovih za ostarele, šolah. Na koncerte klasične glasbe običajno ne hodijo samo oboževalci glasbe, pridejo tudi ljudje na različnih položajih, zaradi statusnega simbola, ali pa pridejo pogledat, kaj dela konkurenca. Takšne situacije so vedno stresne. Prek te organizacije pa igraš ljudem z drugačnimi pričakovanji – zanje je tak dogodek nekaj posebnega, nekaj lepega. Ne pridejo torej, da pokažejo svojo lepo večerno obleko, ker je nimajo. To je zelo dragocena izkušnja za glasbenika, sploh če je prej videl samo tekmovalni ali koncertni oder.