Življenjska zgodba Roberta Soka je pritegnila sarajevskega režiserja Sergeja Kresa. Ko je slišal govorice o nekem drugem Bosancu iz Zenice, o senzaciji, ki v Berlinu ustvarja pod imenom Balkan Beats in je prava mešanica balkanskih korenin – mati Srbkinja, oče Hrvat – si je mislil, da bi lahko bila to res dobra zgodba. Imel je prav. Glasbeni dokumentarec Hir vi muv hir vi gruv, ki so ga prejšnji četrtek v sodelovanju s Festivalom migrantskega filma predvajali kot prvega iz cikla Druga godba v Kinodvoru, s starim dobrim balkanskim humorjem odstira osebno zgodbo Roberta Soka, ki je pri devetnajstih letih, ko se je v Jugoslaviji začela vojna, pobegnil najprej na Nizozemsko, nato pa v Berlin, kjer je delal kot taksist. V resnici je bil taksi njegov prvi glasbeni klub, se spominja danes 52-letni DJ, ki je prišel na ogled projekcije v Ljubljano. V dokumentarcu ga spremljamo na poti nazaj v domovino, kjer srečuje begunce iz Sirije in Afganistana, ki so za glasbenika navdih v iskanju novega zvoka Evrope. Tudi sam je že vse življenje v gibanju. »Ljubezensko razmerje z Berlinom sem imel 20 let. Oboževal sem ga. Zdaj me spet privlači Balkan, pot h koreninam.«
Mobilna spovednica
Kmalu po padcu zidu se je znašel v Vzhodnem Berlinu. »Zdel se mi je zelo grd. Ko zapustiš domovino, pričakuješ kaj boljšega. Ta del je bil neprijetno siv, tudi Vzhodnoberlinčani so specifični, v tistem času si lahko še čutil stasijevsko mentaliteto. Tri leta sem potreboval, da sem se sprijaznil, da sem del tega impresivnega mesta. A ko sem ga začel imeti rad, sem se vanj zaljubil.«
Ko je začel delati kot taksist, je čutil malo strahu. »Svojo dušo izpostaviš na ulici,« pojasni. »Je pa smešno, ker je bilo zame kot mladega Bosanca kar prestižno svobodno voziti dober avto. Počutiš se kot lovec, ki ima svoje orožje, gre v gozd in lovi. Jaz sem lovil stranke. Nekaj časa mi je bilo všeč, a je pozneje postalo utrujajoče.« Biti taksist je za študente in starce, je prepričan. Sploh ponoči zna biti delo naporno. »Počutiš se kot mobilna spovednica. Ljudje ti govorijo bedarije, ki te sploh ne zanimajo, te z njimi okupirajo, nato pa odidejo in jih ne vidiš nikoli več. Čez čas sem jim samo rekel, naj ne govorijo z menoj, da me ne zanima, ali so varali z žensko ali moškim, ali so lačni ali jezni.«
Taksi je bil njegova univerza. Hotel je študirati, a se ni izšlo. »Pridobiš samozavest. Nenehno si v stiku z novimi obrazi. Ni te več strah ljudi. O njih se veliko naučiš.« Upiralo se mu je, da bi bil taksist vse življenje. Ko mu je licenca potekla, jo je strgal.
To je življenje
DJ Soko je leta 1993 organiziral svoj prvi glasbeni dogodek, ki je bil ironična proslava jugoslovanskega dneva mladosti. Na začetku 90. let je bilo predvajati balkansko glasbo v zahodni Evropi nenavadno. Vsi mediji so govorili o vojni, Miloševiću, množičnih grobiščih, ubijanju. »In potem imaš ljudi, ki so ponoreli za našo glasbo, in beseda je šla naokoli. Začelo jih je zanimati, kaj se dogaja. Ne samo da Balkanci ne jemo otrok, tudi zabavati se znamo. Ta kontroverznost je najbrž prispevala k vzponu našega novega glasbenega trenda, ki so ga Berlinčani dobesedno pograbili.«
Ko se ozre na svojo 30-letno glasbeno kariero, je zadovoljen. Bilo je dobro življenje. Če želiš biti star in moder, moraš biti prej mlad in neumen. To je naravni zakon. »Glasbe se ne moreš dotakniti, a te lahko kljub temu prevzame. Zdaj se ji poskušam pokloniti tako, da se učim klavirja, glasbene teorije, da bi karseda razumel energijo, ki ji pravimo glasba. Malo me je sram, ker sem zgradil tako dobro kariero, ne da bi kar koli vedel o njej. Vsaj akorde bi lahko znal igrati ali pa brati note,« se nasmeje.
Časi tudi na berlinskih plesiščih niso večni. Mlajše generacije ne zanima več Balkan Beats, to je bila glasba njihovih očetov. »To je življenje. C'est la vie,« skomigne DJ. Zdaj sodeluje pri pisanju knjige, za katero intervjuvajo različne glasbenike, od Iggyja Popa do lokalnega ciganskega pevca. Zanimiv se mu zdi drug fenomen, ki danes polni klube: »Eden od sogovornikov je trdil, da je pravi rokenrol v resnici turbofolk, ker jemljejo kokain, pijejo, se znorijo. Do neke mere to razumem. Potem je še rekel, da Balkanci pozno zorimo. V Ameriki pankerji umirajo zaradi drog pri 17 letih, pri nas se to dogaja pri 35 ali 40 letih,« se nasmeje nenavadni primerjavi. Da, veliko je že doživel. Kako ne bi, ko pa se najlepša doživetja pripetijo ravno potepuhom, kot je sam. Sploh v glasbi, ki ostaja njegova rešiteljica, učiteljica in bog.
