Kolektiv Smrt boga in otrok (SBO) so v svojih hip hop verzih brezkompromisni popisovalci urbanega utripa, življenja in razmišljanja mlajših generacij, znajo tako duhovičiti kot depresirati, medtem pa se progresivno poigravajo z različnimi glasbenimi žanri; svojčas v počasnejši beatovski maniri, značilni za globalno trap gibanje, ki je vzniknilo in precej hitro tudi izzvenelo, zdaj pretočeni z bolj plesnimi ritmi. Posebni so v svoji dramski performativnosti, ki ji odlično služi medij, kjer so vzniknili in kjer na neki način tudi ostajajo – internet.
Kronologija SBO
Najprej so zrevoltirali s skladbo Tipi so pičke, »mislim da ta komad ne bo nikoli umrl, tedensko še vedno dobivamo komentarje, tudi smrt so mi že želeli«, se smeje vokalistka in edino dekle v kolektivu Juca Bonaca, tudi producentka videospotov, »ampak še vedno se povečuje število ogledov na youtubu«.
Nadalje so dvigovali prah z internetnim hitom Sara Bezovšek, se predajali sentimentu (skladba Zvezde Granda in mikstejp album z dvojcem AMN Heroina: Trake ljubezni iz leta 2017) ter se v trap ritmih zibali še do izdaje uradnega EP-ja z naslovom III (2018). Željni malce drugačnega ustvarjalnega naboja so se s Shaom podpisali pod dvojno digitalno izdajo Sheitan en plastique (2018) in Matin avec sheitan (2019), nato so sami izdali še EP z naslovom MMXV (2019) in za nekaj časa poniknili.
Prenasičeni trapa so se vrnili novembra lani, s hitrejšimi, bolj plesnimi beati v videokomadu Psihonaut, decembra pa so potem odrapali svoj (stream) koncert še na odru Kina Šiška. Nedavno so izdali album Trans in nekaj teh komadov bodo lahko nocoj slišali obiskovalci festivala Ment Ljubljana.
V zgodovinskih prostorih
Vadijo v kleti pod klubom Cvetličarna, ta posvečeni prostor preveva duh tradicije. »Tu notri se je dobesedno začela slovenska hip hop scena, je prvi uradni 'place' Radyoyo ekipe, eden prvih projektov BORIS Sound System,« pravi Benjamin Krnetić, pisec besedil, ki je spisal besedila tudi vsem večjim hitom pevke Senidah, sicer pa igralec v ljubljanski Drami. »Ko je ekipa razpadala, je v prostorih ostal producent JaMirko, s katerim smo se poznali in še vedno sodelujemo, in tako smo prišli sem. Kadar se zgoraj v klubu odvija kakšen hip hop koncert, nas radi obiščejo staroste rapa in hip hopa ter obujajo sentimentalne spomine na prostor.«
Ko je bil trap na vrhuncu, so jih pri nas kritiki radi primerjali s kamniškimi Matter in jih porivali v kvazi pro et contra pozicijo. A sami teh vlog niso prevzeli, ne nazadnje so z Matter prijatelji. »Morda se je celo delala krivica njim in nam, ker če bi obstajali na kakšnem večjem glasbenem trgu, nas absolutno ne bi primerjali,« je prepričana Juca Bonaca.
Čudna prepletanja
»To je le odraz, da scena ne zna opredeliti več odklonskih pojavov hkrati,« dodaja Fifty. »Pravzaprav smo takrat, kot veliko drugih izvajalcev, prešli iz neke čistunske 'beats' mentalitete ter se prepustili vse bolj razširjenemu zvoku trap podžanra; začeli smo se zabavati s hedonističnim in subverzivnim aspektom dotičnega glasbenega gibanja. Trenutno pa iščemo navdih v raznih elektronskih odvodih, kar pa ni nič novega, saj ima že sama kultura hip hopa bogato izročilo spajanja žanrov.«
Ne omejujejo se torej ne žanrsko, ne jezikovno, ne nacionalno, denimo veliko prijateljev in vzornikov imajo na srbski glasbeni sceni (kot Repetitor), ki je, kot pravijo, zelo razvejana, »za razliko od majhnosti in zadušljivosti domače scene, kjer se ne spusti zraven ravno vsakega«.
Benjamin Krnetić pravi, da so ta hip »v stanju raziskovanja vsebine žanrov – zakaj nas zanimajo in zakaj nas ne zanimajo več enoznačne stvari. Nadalje se sprašujemo, zakaj sploh živimo v neki družbi, s čim je to pogojeno, čisto konkretno v neki lokalni skupnosti Ljubljane. Gre za neka čudna prepletanja, ker mi v resnici živimo neko življenje, o katerem se ne govori. Ljudje živijo v svojih idealih in percepcijah, naš mainstream je kot neki paralelni univerzum, kot slovenska zborna izreka – se pravi to, kar govorim na odru, je jezik, ki ga nihče ne govori. Isto se dogaja z občo kulturo, ki je v naših medijih skorajda ni. Na tem nivoju smo kot narod.«
Filip Djurić, še en vokalist v kolektivu, sicer tudi video producent, dodaja: »V medijih ne obstajajo več glasbene lestvice, kjer bi se lahko slišalo alternativno glasbo, kar je žalostno za glasbeno sceno. Zato pa sami ostajamo ustvarjalni, spontani; posneli bomo še dva videospota z glasbo z zadnje plošče, do konca leta pa izdali še kakšen singel, ki bo verjetno že napovedal naslednji album.« Peti član SBO je Vid Greganović, producent, ki ga na našem druženju ni bilo, a je sicer kot DJ nepogrešljivi del kolektiva.
