Njegova zmaga je bila izjemna, saj je osvojil prvo nagrado in še vse posebne nagrade (za mazurke, poloneze, sonato in koncert). V poljskem kulturnem prostoru ga razumejo kot nadaljevalca njihove pianistične tradicije. Za njegov pianizem so značilni izjemna čistost tona in tehnična natančnost, ekspresiven, poglobljen izraz, pri čemer kot interpret izpostavlja strukturo, fraziranje in notranjo logiko skladbe. Je izjemno discipliniran in intelektualno poglobljen glasbenik z visokimi etičnimi in umetniškimi standardi. Ne stopi na oder, če meni, da umetniško ni v optimalni formi.
Blechacz je ekskluzivni umetnik založbe Deutsche Grammophon, zanje je posnel dela Chopina, Bacha, Debussyja, Beethovna, Szymanowskega, za posnetke pa je prejel več nagrad, kot so ECHO Klassik, Diapason d'Or … V elitnih koncertnih dvoranah po svetu sodeluje z vodilnimi orkestri in dirigenti, igra tudi v komornih zasedbah. Martha Argerich, lavreatka Chopinovega tekmovanja leta 1965, ga je opisala kot »skrajno iskrenega, izjemnega in občutljivega umetnika«, irski pianist in pedagog John O'Connor pa za »enega največjih umetnikov, kar sem jih v življenju slišal«. V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma ga bomo skupaj z Budimpeškim koncertnim simfoničnim orkestrom in dirigentom Andrásom Kellerjem poslušali v Chopinovem Prvem klavirskem koncertu v e-molu.
V Cankarjevem domu so v letošnji sezoni posebno pozornost namenili zmagovalcem uglednega Chopinovega klavirskega tekmovanja, med katere sodite tudi vi. Nastopili boste v akustično odlični Gallusovi dvorani. Kako pomembna sta za vas dvorana in klavir, ki vas na lokaciji nastopa pričakata?
Akustika koncertnega prostora in inštrumenti so v glasbenem poustvarjanju vedno zelo pomembni. Če kaj ni na dovolj kakovostni ravni, to vsekakor vpliva na glasbenika in posledično na samo interpretacijo, veliko težje je ustvariti celovito interpretacijo z vsemi njenimi niansami.
Zelo redko dajete intervjuje za medije. Kakšen je sploh vaš odnos do marketinških in medijskih obveznosti?
Kolikor je mogoče, ter seveda v skladu z mojo osebnostjo, si vendarle prizadevam, da najdem tudi čas za svojo promocijo. Zavedam se, da je to del biznisa in da brez tega moja umetnost morda ne bi dosegla številnih ljudi po svetu, kar mi je najpomembneje.
Čeprav je od vaše zmage na Chopinovem tekmovanju leta 2005 minilo kar nekaj let, v kakšnem spominu vam je ostalo vse skupaj? Na kakšen način vam je ta zmaga spremenila življenje?
To je bil res prelomni trenutek v mojem življenju. Vedel sem, da bom, če zmagam, s tem dobil širok spekter nekih priložnosti, od koncertov do snemanj. In ko se je to dejansko zgodilo, me je posledično prisililo v to, da se moral vpeljati kar nekaj sprememb v načinu dela. Moral sem začeti bolj smotrno načrtovati koledar, tudi za zelo oddaljene termine, bolj sem moral razmišljati tudi o repertoarju. Druga zelo pomembna stvar je bila, da sem podpisal pogodbe z različnimi koncertnimi agencijami in z založbo Deutsche Grammophon. Naučiti pa sem se moral tudi bolj uživati v potovanjih z letalom, kar mi je včasih delalo precej preglavic.
Rekli ste, da snemate za ugledno založbo Deutsche Grammophon. Zanje ste posneli dela Chopina, Bacha, Debussyja, Beethovna, rojaka Szymanowskega. Bi lahko rekli, da je to repertoar, ki vam je najbližji?
Poglobljeno ukvarjanje z različnimi glasbenimi slogi razvija in bogati mojo umetniško osebnost že ves čas, v tem je poseben čar. Bach s svojo polifonijo in klasična glasba s čistostjo oblike sta mi bila vedno blizu. Debussyjeva glasba je bila in ostaja zame velik navdih in fascinacija; po njeni zaslugi sem postal bolj občutljiv za barve in odtenke zvoka v svoji igri, kar je zelo pomembno tudi pri Chopinu, ki ga še vedno rad interpretiram.
Koliko pa so vam blizu sodobne kompozicije?
Seveda so tudi te na mojem repertoarju, imam nekaj izkušenj s sodobno glasbo in sodobnimi skladatelji, kot sta recimo skladatelja 20. stoletja, Poljak Aleksander Tansman ali pa Japonec Tōru Takemitsu. Sicer pa se več sodobne glasbe igra v komorni glasbi, v kateri se mi vse pogosteje ponujajo priložnosti za igranje.
V Ljubljani boste igrali prvi Chopinov koncert. Ta koncert ste preigrali že s številnimi odličnimi orkestri. Je z vsakim orkestrom drugače?
Da, to je vedno drugačna izkušnja, čeprav je včasih lahko tudi podobna. Če gledam sebe, je dejansko vsaka izvedba in interpretacija vsakič nekoliko drugačna. V spominu sta mi ostala predvsem dva koncerta, nastop v finalu Chopinovega tekmovanja leta 2005 z varšavskim nacionalnim filharmoničnim orkestrom pod vodstvom Antonija Witta, z veseljem pa se spominjam tudi sodelovanja z maestrom Jerzyjem Semkowom in orkestrom Concertgebouw, s katerima smo leta 2010 za Deutsche Grammophon posneli oba Chopinova koncerta.
Znano je, da se zavestno umaknete s koncertnih odrov, če menite, da umetniško niste v pravi kondiciji, četudi imate že dogovorjene angažmaje. Veljate za glasbenika z visokimi etičnimi in umetniškimi standardi.
Na vsak koncert se skušam pripraviti kar najbolje in izbiram le tisti repertoar, s katerim čutim nekakšno silovito in hkrati tesno intimno povezanost. Ko študiram povsem nova dela, si vedno vzamem dovolj časa. S temi skladbami želim najprej doživeti neko zgodbo, pustolovščino. Šele ko se to zgodi, začutim, da jih lahko in želim deliti z občinstvom.
Bi lahko kakšen angažma v letošnjem letu posebej izpostavili, ker ga že nestrpno pričakujete?
Koncerta v Ljubljani se vsekakor zelo veselim, saj bo to moj prvi nastop z budimpeškim orkestrom. Priznati moram, da se veselim tudi recitalov v Braziliji, saj še nikoli nisem bil v Južni Ameriki. Tam bom na turneji konec septembra in v začetku oktobra.