Pri nemških, deloma tudi francoskih in italijanskih orkestrih tega sploh ne opazimo, pri narodih, ki so svojo identiteto in kulturo zares utemeljile šele v 19. stoletju, toliko bolj. Da se tako Estonski nacionalni simfonični orkester predstavlja najprej z glasbo svojega največjega sodobnega skladatelja Arva Pärta, je logično, da pa se nato koncert nadaljuje z glasbo Sibeliusa, torej nacionalnega skladatelja sosednjega, ugrofinskega naroda, malo manj, sploh v času, ko je zatrdeli klasični repertoar globaliziran. Toda to vprašanje se v enaki meri dotika tako snovalcev sporeda kot tudi občinstva, ki pa takšnemu življenju v preteklosti očitno ne oporeka.

Članek je dostopen samo za naročnike
Članek je dostopen samo za naročnike
Priporočamo