Pri nemških, deloma tudi francoskih in italijanskih orkestrih tega sploh ne opazimo, pri narodih, ki so svojo identiteto in kulturo zares utemeljile šele v 19. stoletju, toliko bolj. Da se tako Estonski nacionalni simfonični orkester predstavlja najprej z glasbo svojega največjega sodobnega skladatelja Arva Pärta, je logično, da pa se nato koncert nadaljuje z glasbo Sibeliusa, torej nacionalnega skladatelja sosednjega, ugrofinskega naroda, malo manj, sploh v času, ko je zatrdeli klasični repertoar globaliziran. Toda to vprašanje se v enaki meri dotika tako snovalcev sporeda kot tudi občinstva, ki pa takšnemu življenju v preteklosti očitno ne oporeka.
Estonski nacionalni simfonični orkester je v Ljubljani nastopil v okviru zlatega abonmaja. Foto: Anže Krže, Mediaspeed za Cankarjev dom
Severnjaški mozaik izobilja
Gostujoči orkestri še vedno sledijo prastari, v resnici romantični formuli, po kateri se predstavljajo s svojim nacionalnim »blagom«.
Priporočamo
Prijava
Še nimate računa? Ustvarite račun
×
![]()