Naslov se navezuje na ploščo Milesa Davisa Kind of Blue, ampak samo naslov; sam dojemam delo kot sodobno klasično klavirsko skladbo z zvočnimi improviziranimi vložki. Nisem se lotil dobesednih priredb, transkripcij skladb skupine Laibach, ampak sem v delo vkomponiral motive iz petih skladb, pa tudi svoje videnje, slišanje njihovega in svojega zvoka skozi klavir. Ti motivi se pojavljajo skozi celotno kompozicijo, kjer jih obdelujem z nekaterimi klasičnimi prijemi in jih po laibachovsko prestavljam zunaj udobne forme. Kompozicijo mi je pomagal sestaviti producent in skladatelj Luka Jamnik.
Stkali ste nenavadno gosto zvočno gmoto z elektronskim, celo orgelskim zvenom. Kako vam to uspe?Ravno to iščem v zvoku klavirja. Gre za povsem tehnično stvar, namreč delovanje strun in kladivc. Zvoka klavirja običajno ne zaznavamo kot tolkalo, čeprav se zvok zgodi takrat, ko kladivce udari po struni, ta pa potem vibrira po svojih zakonitostih. Z repeticijo se to naravno nihanje prekinja, s pedalom pa regulira. Klavir se zatrese in zarohni. Zanimiva zvočna igra alikvotov povzroči, da se začnejo toni nenadzorovano pojavljati in izginjati, sam pa jih skušam »uglasiti« med seboj. Dodajam jim še druge, včasih naključne, včasih vnaprej določene tone ter tako preizkušam meje glasbila in sebe. Da, zveni obsedeno, mogoče celo je, a nič zato. Iz glasbila želim izvleči zvok, kot si ga predstavljam – surov, neposreden, jasen, tudi subtilen, izčiščen in intimen.
Ki ne zveni kot običajno klavir.Klavir ima sloves romantičnega inštrumenta, poslušalci pa imamo določene ideje, kako naj bi klavir zvenel. Meni pa predstavlja goro, včasih tudi gorje. Poleg emocionalnega stanja, navdiha, interpretacije je zame to tudi fizična dejavnost, kajti zanima me surovost tega elegantnega stroja, v katerega zagrizem s celim telesom. Kompozicijo sem prvič interno predstavil lani na jugu Francije, v Centre Artistique International Roy Hart, predpremierno pa sem jo odigral na 15. Festivalu slovenskega Jazza na Ravnah na Koroškem.
V center Roy Hart, kjer delujete kot pedagog, prihajajo igralci, plesalci in glasbeniki, z glasom ukvarjate na poseben način. Za kakšne metode dela gre?Težko je govoriti o tehnikah ali metodi, ker ustanovitelja centra A. Wolfsohn in R. Hart nista napisala nobene strokovne knjige na to temo, na razpolago so le zapiski, članki, pisma in zvočni posnetki. Gre za to, kako neki dražljaj, impulz preusmeriti skozi glas, kako poslušati svoj glas in kako mu dati njegovo mesto. Vsak posameznik razvija svoj sluh in lastno idejo estetike, vse pa temelji na poslušanju. Wolfsohna je med drugim zanimala psihološka raven na principu nezavedne podobe moškega v ženski in obrnjeno, po zgledu psihologa C. G. Junga, veliko pozornosti je posvečal tudi sanjam. Rušil je predstave o človeškem glasu, meje med spoloma kot tudi v družbi. Tako ženske kot moški so razvili glasovni obseg več oktav, zato ta pristop imenujemo tudi »osemoktavni glas«. Princip so skozi leta nadgrajevali z glasbo, gibom, anatomijo. S tem sem se seznanil v Pantheatre v Parizu, ki je ena od vej umetniškega centra Roy Hart. Z njimi še vedno sodelujem.
V Francijo vas je potegnil glasbenik Izidor Leitinger, vaš someščan iz Radelj ob Dravi.Tako je, kot substitut sem igral tudi v njegovem Fool Cool Jazz Orchestra, še bolje pa smo se na naših koncih imeli, ko smo kot nadobudna mladina igrali jazz in improvizirali v Big Bandu Radlje. Tam sem se veliko naučil, spoznal veliko »nove« glasbe in druge glasbenike. Izidor je odšel v Pariz nekaj let pred mano, sodeloval tudi s Pantheatrom, in ko so tam potrebovali korepetitorja, me je povezal z njimi. Tam sem spoznal, kakšne glasove je zmožen proizvesti človek, in se začel zavedati tudi bogate dediščine slovenskega ljudskega večglasja. Slovenci na primer dodajamo glasove vertikalno, Francozi pa horizontalno.
Kako to, da se niste odločili za solistično pianistično kariero?Biti solist je čustveno naporno poslanstvo, nikoli nisi dovolj dober, samokritika je brezmejna. V nekem obdobju sem sicer želel postati klasični pianist. Na ljubljanski akademiji za glasbo sem imel odlične pedagoge Acija Bertonclja, Lászla Baranyaya in Andreja Jarca, vendar bi bila ta odločitev zame takrat prenagljena. Pianistična kariera človeka spremeni z več vidikov – od življenjskega sloga do tega, da naenkrat vse postane zgolj tekmovanje, sprva s samim sabo, pozneje še z drugimi pianisti. Glasba in osebni izraz pa ne smeta imeti tekmovalnega značaja. Celo zanima me, kako se glasbenik znajde, ko stori napako; ali si jo recimo celo drzne ponoviti.
