Beseda kantavtor je po eni strani nekoliko zastarela, po drugi strani pa se mi zdi seksi, privlačna, zrasel sem ob ploščah kantavtorjev. V kantavtorstvo sem se poglobil po razpadu moje prve skupine Spirits, pri tem mi je pomagal prijatelj Alen Antolovič, velik poznavalec italijanskih in tudi drugih kantavtorjev. Nekje v tej štoriji sem se potem ustavil. Sem pristaš folk muzike in jo tudi gojim, obožujem pa tudi kantavtorstvo, ki so mu dodana ljudska glasbila. Gre za pristop, ki ga je imel tudi italijanski kantavtor Fabrizio De André. Leta 2002 sem začel razmišljati o plošči v tem duhu, čez dve leti sem izdal album Kapot.
Kje pri vas se konča ljudsko izročilo in se začne avtorstvo? Zvenite nekoliko drugače, bolj mehko kot preostale istrske ljudske zasedbe, recimo Vruja.Ne gre za neki intelektualni premislek, po kakšni poti naj grem ali kaj moram najti, stil sem skozi leta intuitivno izbrusil. Nikoli tudi nisem razmišljal o nekih tržnih nišah, enostavno sem šel za svojo željo, s prizadevanjem, da bi istrska ljudska glasba ostala živa med ljudmi. Pred časom sem celo začutil, da je to postalo moje poslanstvo. To zveni kot neko breme, mogoče celo je, vsekakor pa s pozitivnim predznakom. Istra nekega pravega kulturnega razcveta še ni doživela, če jo primerjam z Rezijo, Belo krajino. Potenciala je še veliko.
Znajo Italijani in Hrvati bolje izkoristiti izročilo te skupne zgodovinske krajine?Mogoče, mislim pa, da je v naši genski osnovi zapisano, da se Slovenci ne rinemo v ospredje. Nismo zelo povezani med seboj, nismo pa tudi uničevalni v smislu, čigava je Istra. Vsi pravi tradicionalisti, med katere se štejem, želimo ohraniti Istro kot Istro, ne maramo pridevnikov »slovenska«, »hrvaška« in »italijanska« Istra.
Iz katerega predala istrske zapuščine pobirate motive?Startal sem iz istrske ljudske pesmi, sicer pa izviram iz zborovske družine, kjer se je ljudska pesem na neki način gojila. Še vedno se pri nas na vseh feštah poje in tudi mojemu sinu želim to izročilo predati naprej, ga prikazati, četudi se pozneje s tem ne bo ukvarjal.
Vaš osemletni sin Edi je sicer z izjemnimi ilustracijami opremil vašo zadnjo ploščo.Edi je za naslovnico narisal naš trio, in sicer skozi inštrumente, ki jih igramo – harmoniko, tubo in kitaro. Ideja se mi je porodila, ker vsaka skladba na plošči nosi v sebi svoje čustvo, in ta čustva vključujejo tudi mojega sina. Naslov plošče Šentiment po istrsko pomeni čustvo.
V Istrabendu ste vsak zase profiliran glasbenik, komponirate pa vi, kajne?Kolegi v triu in tudi tisti, ki jih gostimo, predstavljajo močan arzenal kreativnih glasbenikov v našem prostoru, vsekakor pa so to ljudje, s katerimi čutim sinergijo in s katerimi se lahko pogovarjamo o marsičem, tudi o peki kruha. O glasbi sami dejansko zelo malo govorimo, ni potrebe. Ko igramo, igramo.
Delamo pa različno. Če imam zelo jasno aranžmajsko idejo in želim slišati to melodijo natančno odigrano na harmoniki, takrat Janezu Dovču izpišem note, ko pa gre za neko zgodbo, ki je že posneta in jasno nakazana, ga potem prosim, naj da v skladbo kar »sebe«. Ampak tudi ko mu part napišem, si še vedno želim Janeza Dovča. Enako je s tubistom Goranom Krmacem. Skladbe so aranžirane, obstajajo neke forme in melodije, na koncertih pa imamo tudi improvizacijske izlete. Za svojega člana tria razumemo tudi našega oblikovalca zvoka Gabra Radojevića.
Na vaših ploščah so tudi skladbe, ki ste jih odpeli na festivalih, a v drugačni, folk preobleki. Gre za nekakšen obračun po skokih v bolj »komercialne« vode?Če vas zanima, ali sem festivalski pevec ali ne, moram reči, da sem pel na festivalih samo štirikrat in da se nimam za te vrste pevca. Nedvomno pa so mi ti nastopi prinesli širšo prepoznavnost, ljudi so začele zanimati plošče, ki sem jih posnel pred tem obdobjem. Toda nikoli nisem šel na festivale načrtno, s premislekom o obleki, plesalcih ali kulisi, sem pa vedno pristopil na enak način, z enako energijo. Za vsako od teh skladb stojim še danes. Recimo na festival MMS sem prijavil skladbo v narečju, zdaj pa jo v narečju pojejo na mojih koncertih po vsej Sloveniji.
Skladate pa tudi za druge vokalne in zborovske zasedbe.Pri Kvartetu 7 plus sem sodeloval kot avtor skladb, napisal sem jim zborovske aranžmaje predrugačenih istrskih ljudskih pesmi in dodal nekaj mojih avtorskih. Z veliko strastjo pišem predvsem skladbe za moške zbore in zelo sem počaščen, da je letos ob dnevu državnosti v portoroškem Avditoriju Slovenski oktet zapel dve moji skladbi. Napišem tekst v narečju, naredim melodijo in potem spišem še aranžma. V kompozicijo sem vstopil kot samouk, zelo mladi smo še bili, ko smo v svojih prvih bendih že komponirali, sicer zelo po taborniško, ampak tako se je v svojih začetkih skladb loteval tudi Bob Dylan. Pozneje sem te prve korake in izkušnje povezal v aranžerstvo, med glasbenim šolanjem pa znanja dograjeval. Ne vem, če imam kakšno posebno tehniko skladanja, vedno skušam naredili celoto tako jasno, da mi je všeč, s tem, ko pišem za različne zasedbe, pa se tudi ne dolgočasim. Načrtno torej svojega sloga ne gradim, neki določen slog pa očitno sčasoma nastaja.
