V večini primerov ni šlo za naključne sprehajalce, temveč poslušalce, ki so tja z prišli z jasnim namenom. Sestri Rebecca in Megan Lovell sta povzročili pravo malo histerijo in prometni zamašek na vpadnici. Če je verjeti organizatorjem festivala, si je njun koncert oziroma koncert skupine Larkin Poe v devetindvajsetletni zgodovini festivala Okarina ogledalo največ ljudi. Največje odkritje festivala Glastonbury leta 2014 je tako postalo veliko odkritje tudi v naših krajih. Multiinstrumentalistki Rebecca in Megan iz tega vseeno ne delata prevelikega haloja. Zavezali sta se predvsem žlahtnim odmevom glasb ameriškega juga, do katerih pristopata z neskritim, malodane otročjim navdušenjem. In ja, priimek skupine je povezan s pesnikom Edgarjem Allanom Poejem. Zato je tudi njun umetniški podpis včasih skrivnosten in gotski. Dekleti sta odgovarjali skupaj in ena čez drugo, zato so odgovori navedeni v dvojini.
Prihajata iz okolja, v katerem se vse vrti okoli tradicije. Koliko je pokrajina tako v geografskem kot kulturno in glasbenozgodovinskem pomenu vplivala na vaju, da sta postali glasbenici na prepihu? Po eni strani črpata iz bogate dediščine bluegrassa, bluesa, countryja in folka, po drugi strani pa zvok sočasno plemenitita z bolj sodobnimi, rockovskimi poudarki.Pokrajina, iz katere izhajava, je odločilno vplivala na naju kot osebnosti in umetnici. Rojeni sva bili v Knoxvillu, v zvezni državi Tennessee, in vzgojeni v mestu Calhoun v Georgii. Kadarkoli sva odprli vhodna vrata, je čez dvorišče v najin dom prihajala čudovita in raznovrstna glasba. Imeli sva neposreden dostop do bluesa, bluegrassa, vsega južnjaškega boogie rocka, ki je prihajal s Floride, blizu je bila neodvisna scena v Athensu. Da o glasbenem značaju in pomenu reke ter delte Misisipija niti ne izgubljava besed. Vplivnostni krog je bil torej širok in raznolik. Zaradi njega sva lahko postali – kakor so naju poimenovali nekateri mediji – ambasadorki tradicionalne ameriške glasbe.
Kaj pa tradicija domačega ognjišča? Ali prihajata iz glasbene družine in sta bili po svoje »dolžni« družinsko tradicijo nadaljevati?Ne boste verjeli: kolikor daleč seže naš družinski spomin, sva midve prvi glasbenici. Najina starša sta velika glasbena zaljubljenca, vendar se nikdar na noben način nista ukvarjala z glasbo, če izvzamem dejstvo, da sta jo vsakodnevno poslušala in komentirala. Imeli sva srečo, da sva doma imeli starša z izoblikovanim glasbenim okusom, ki sta nama prek plošč klasičnega rocka pomagala vstopiti v svet popularne glasbe. Pogosto smo skupaj preživljali večere na različnih spontanih bluegrassovskih razigravanjih v lokalnih špelunkah in občasno – četudi nisva ravno goreči vernici – prepevali v cerkvah. Če odraščaš na jugu, temu enostavno ne moreš ubežati. Religija je močno gonilo v našem okolju, zato je tudi duhovnost v glasbenih idiomih močno prisotna. Starša sta bila torej odlična glasbena vodnika in usmerjevalca, vendar si v nobenem trenutku nista predstavljala, da bova midve postali profesionalni glasbenici. To je bil ogromen šok zanju.
Z glasbo sva se sicer začeli ukvarjati že zelo zgodaj. Šteli sva tri ali štiri leta, ko sta naju vpisala v glasbeno šolo, kjer sva se učili igranja klavirja in violine. Vztrajali sva do zgodnjih najstniških let, potem pa čez noč enostavno odložili klasične inštrumente ter v roke prijeli kitaro, bendžo, mandolino… Izobrazba nama je omogočila, da sva se lahko hitro prilagodili in obvladali inštrumente, ki so se nama zdeli zanimivi. Povsem so naju prevzele vse glasbe ameriškega juga. Začeli sva se navduševati nad skladbami Allison Krauss, Bonnie Raitt in skupinama Allman Brothers Band ter Fletwood Mac. Danes raziskujeva v bolj tradicionalni smeri: brskava po posnetkih Muddyja Watersa, Roberta Johnsona, Sona Housa, Leadbellyja in primerjava stare ter nove pristope v izvajanju tradicionalne delta blues glasbe.
Opisujejo vaju kot mlajši sestri Allman Brothers Band, navdušujeta se nad sožitjem bluesa in rocka v skladbah Led Zeppelin. Pot je torej utrjena, vendar imam občutek, da je v vajinih pristopih na trenutke vseeno malce premalo drznosti.Mladi sva in življenje se nama intenzivno dogaja. Učiva se, tudi med pogovori z novinarji, ki so poznavalci glasbenega izročila, se mnogo naučiva. Nočeva ostati ujetnici preteklosti, temveč hoditi vštric s časom. Bistvo je spoštovanje, ki ga gojiš do tradicije. Če k njej pristopiš tako, da bistvo ohraniš nedotaknjeno, si na pravi poti. Tudi Led Zeppelin so – in mnogi to pozabljajo – prej kot karkoli drugega bluesovski band. Seveda gre za rokenrol, vendar so njihove osnovne glasbene linije pobrane iz bluesa. In Zeppelini niso edini, veliko najbolj popularnih glasbenih skupin si je neposredno izposojalo iz bogate bluesovske tradicije. The Rolling Stones so rhythm in blues citirali na vsakem koraku, četudi so vanj vnesli sodoben, rockovski zanos. V takšnem pristopu sva se prepoznali tudi midve. Najin osnovni umetniški motiv je, da tradicionalne modele prepojiva z modernimi rockovskimi poudarki. In tudi z elementi pop glasbe, ki blues poživljajo, da ostane svež.
Pred natanko tridesetimi leti je nekaj takega za eno noč uspelo tudi Kanadčanki Allanah Myles, ki pa je po super uspešnici Black Velvet hitro izginila z glasbenega radarja.Natanko tako. Allanah Myles je vzorčen primer tega, kako k bluesu pristopiti na v času aktualen način. S takšnim odnosom do tradicije jo je približala mlajšim generacijam; in ko je citirala svoje vzore, ki so segali od Roberta Johnsona, Skipa Jamesa, Buddyja Guya do Lynyrd Skynyrd, so mlajši poslušalci, ki so bili navdušeni nad njenimi pesmimi ali zgolj nad eno izmed njih, odkrili vse te glasbenike, vso to čudovito in neusahljivo glasbeno dediščino ameriškega juga. Tudi midve še vedno na vsakem koraku odkrivava nove in nove glasbenike. Mnogi med njimi so ostali povsem preslišani, kar pa ne pomeni, da niso ustvarjali vrhunske in nadčasne glasbe. Nama je uspelo, bolje rečeno, prav v teh trenutkih nama uspeva pridobivati prepoznavnost, za mnoge med njimi pa žal nikoli ne bomo slišali. Ali pa jih bomo odkrili prepozno, kot se prepogosto dogaja v polju umetnosti.
Izbrskal sem podatek, da se navdušujeta nad dokumentarnimi glasbenimi filmi. Leta 2003 je režiser Martin Scorsese produciral omnibus sedmih dokumentarnih filmov o temi bluesa, ki so jih med drugimi režirali Wim Wenders, Mike Figgis in Clint Eastwood. Ali sta si serijo ogledali?Celoten omnibus sva si ogledali z največjim navdušenjem. Vse zasluge za to gredo Elvisu Costellu. Pred leti sva z njim na turneji preživeli veliko časa, saj sva bili del njegove spremljevalne skupine. Na eni izmed postaj na turneji naju je v zaodrju vprašal, ali poznava Scorsesejev omnibus o bluesu. Ko sva dejali, da ne, je stopil do prve trgovine z devedeji ter nama serijo kupil. Postala je zelo pomembno poglavje v najini glasbeni izobrazbi.
Elvis Costello je nasploh zelo pomemben člen oziroma umetniški boter v dosedanjem delu vajine glasbene kariere.Veliko srečo sva imeli, da sva na festivalu bluegrass in americana glasbe spoznali Elvisa Costella, ko sva šteli šestnajst ali sedemnajst let. Elvis je bil ena osrednjih zvezd festivala in na koncu je vse sodelujoče glasbenike povabil na glavni oder, na nekakšen spontan »all star« zaključek. Kot spremljevalni pevki sva podprli nekaj gospelovskih pesmi, ki jih je izvajal, in nad slišanim je bil tako navdušen, da naju je želel spoznati. Takoj smo se spoprijateljili in od takrat dalje naju je redno vabil na svoje turneje. Postali sva neločljiv del njegove spremljevalne skupine in kmalu dobili še privilegij, da sva sočasno nastopili kot predskupina na njegovih koncertih. Vrhunec se je zgodil, ko naju je povabil na solistično turnejo Detour, na kateri smo na trenutke nastopali kot trio. Vsakdo, ki se je kadarkoli ukvarjal z glasbo, ve, kaj to pomeni. In še nekaj je prišlo v paketu: z njim sva dobili neposreden dostop do premnogih glasbenih legend, od katerih sva izvedeli marsikaj zanimivega in koristnega. Elvis Costello je resnično velik človek, odličen mentor in najin vzornik. Nikoli mu ne bova mogli niti približno poplačati vsega, kar je storil za naju zgolj s tem, da naju je vzel pod svoje okrilje.
V dosedanji karieri sta meandrirali med številnimi glasbenimi žanri in stili, ne morem pa se znebiti občutka, da se vse bolj osamosvajata v bluesu (rocku). Ali se ta proces dogaja spontano ali načrtno?Blues ni samo prapočelo popularne glasbe, blues je predvsem občutek, način življenja in razmišljanja. Je zelo trpežen in v nasprotju s premnogimi žanri ter stili je zanj značilna predvsem trajnost. Iz bluesa izhajamo in v blues se vračamo. Midve blues živiva, saj poskušava preživeti v poslu, v katerem je tekmovalnost velika. Kot mladi glasbenici sva sanjali o življenju, v katerem trenutno uživava, vendar si niti v najbolj norih sanjah nisva predstavljali, koliko odrekanj prinaša s seboj. Biti uspešen pomeni biti veliko zdoma, pomeni postajati vedno bolj osamljen. Pojavita se bolečina in hrepenenje po ljudeh, ki jih pogrešaš, in ta nemir sva midve začeli pretvarjati v svoj blues. To mora nekako iz naju. Skupno pisanje (in koncertiranje) nama pri tem zelo pomaga. K bluesu naju je pritegnila tudi nadčasnost besedil. Obravnava najbolj pristna človeška čutenja. Številni se sprašujejo, kaj se zgodi z nami po smrti, kako prebroditi žalost, kako shajati z življenjem. Blues na svoj način najde odgovore na vsa ta zapletena vprašanja.
Iz več razlogov ne morem mimo priimka Poe v imenu vajine skupine. Sem namreč velik ljubitelj njegove poezije, hkrati se navdušujem nad močvirnatimi vudujskimi in gotskimi občutki, ki jih obravnavajo nekatera dela Williama Faulknerja ter film Angelsko srce Alana Parkerja in ki jih najdem tudi v vajinih pesmi, zlasti na zadnjih dveh albumih Peach in Venom & Faith. Ali je kaj na tem?Kot pristnima južnjakinjama so nama vudu in gotske vsebine zelo blizu, saj so del najine kulturne identitete. Ponosni smo na to izročilo, četudi ga včasih malce skrijemo, da ne ustrašimo ljudi, ki tega niso vajeni. V besedilih se ukvarjava z najglobljimi hrepenenji, vendar se v najini krvi pretakajo tudi sporočila in temperament, ki sta jih v svojih romanih obravnavala William Faulkner in Tennessee Williams. Res sva veseli, da je končno nekdo izpostavil ta moment. Govor je o nezavednem in skrivnostnem, ki pa sta znova neposreden odsev okolja, v katerem sva bili rojeni. Če bi se rodili v Kaliforniji ali New Yorku, bi se v naju pretakala drugačna genska tradicija. Ime skupine sva si nadeli po pra-pra-pra-pradedku, ki je bil daljni bratranec Edgarja Allana Poeja. Tudi na tej strani družinskega debla bi lahko poiskali nekatere srhljive vzgibe za najine prvinske občutke, ki jih pretvarjava v pesmi.
