Najprej o solistu: pianist Bruce Liu me pred dvema letoma nikakor ni navdušil, tokrat pa sem morda le bolje spoznal tipiko njegovega mojstrstva. V Beethovnovem Tretjem klavirskem koncertu je postregel z množico interpretacijskih domislekov, s katerimi je dokazal tako svoje obvladovanje, popolno prstno in mentalno kulturo, kot tudi sposobnost iskanja lastnih rešitev. A vse prevečkrat sem imel občutek, da so te rešitve – nenadni dinamični prestopi, menjavanje med mehko-liričnim in klasicistično objektiviziranim – bolj same sebi namen, da se ne povežejo v nadrejeno interpretativno mrežo, da so bolj dokaz efektnosti in sposobnosti kot globljega uvida, vsekakor pa niso uglašene s spremljavo, ki je bila standardna, a vendarle beethovnovsko zgoščena in odločna. Koliko je ura, je nato Liu dokazal z dodatkom Lisztove vratolomne etude Zvonček. Gotovo še nisem slišal tako izjemno hitre in virtuozno popolne izvedbe, v kateri bi pianist potem spet našel prostor za številne muzikalne vzgibe. Liu je torej pianist tako rekoč nadnaravnih sposobnosti in uglajenosti, pot do bistva glasbe pa je še pred njim.
Vse drugače je mogoče opisati interpretacijske karakteristike dirigenta Antonia Pappana, za katerega se je izkazalo, da vsako skladbo zaznamuje z osebnim, jasno izklesanim in premišljenim pristopom. Takšen osebno zaznamovan pristop pa je imel precej različne učinke ob izvedbi Brucknerjeve in nato tudi Mahlerjeve simfonije, pa čeprav pogosto oba skladatelja tlačimo v isti koš iztekajočega se 19. stoletja. Pappano je Brucknerjevo Deveto simfonijo vseskozi poživljal, kar predvsem pomeni, da je bila njegova taktirka agogično izrazito spremenljiva, a vendarle večino časa usmerjena v pospeševanje, odmerjanje hitrejših tempov. Brucknerjeva glasba je tako postajala nenavadno gibka, celo raznolika, kar pa se vseeno zdi nekako v opreki z osnovno idejo glasbe, ki raste iz statičnih gradacij, vzpostavljanja dolgih formalnih lokov, pregledno zarisanih vrhuncev in nižišč. Ti se zdaj niso razpirali v neskončni mirnosti in evforični zanosnosti, ampak so kar nekam preveč mimobežno hiteli mimo nas. Lahko bi dejali, da smo poslušali Brucknerja v maniri italijanske opere, toda Brucknerjeva močna dramatika gotovo ni operno dramatična, ampak transcendentalno zamaknjena.
Takšen operno-dramatični pristop se seveda bolje prilega Mahlerjevi glasbi, še posebej Drugi simfoniji, ki se v zadnjem stavku dejansko transformira v veliko operno sceno, žanrska heterogenost predhodnih stavkov pa to samo potrjuje. Pappano sicer tudi v Mahlerju ni zaupal skrajnim kontrastom (v dinamiki in spremembah tempov), pa vendar je ves čas gradil zgodbo, ki doseže vrhunec v zborovskem finalu, kjer se – zanimivo – na samem višku glasbe ni več razpiral močnemu rubatu, temveč moči partiture. Zanimivo je, da je ob Mahlerju tudi orkester zvenel vse drugače kot ob Brucknerju. Če je bil Bruckner mestoma kje še robat, je Mahler zvenel bistveno mehkeje, v dinamičnem spektru širše, dramatično nabito, zmagoslavno, ko je treba, tudi ljubko. V pomoč londonskim gostom je bil gotovo tudi izjemen Državni zbor iz Kaunasa, ki je imponiral s svojo barvno raznovrstnostjo, močjo in tudi pretanjenostjo, malo manj pa sta me navdušili solistki, kar je bila mogoče tudi posledica postavitve pred orkestrom, čeravno se zdi, da je Mahlerjeva ideja, da njuna glasova rasteta organsko iz zbora.
Čeprav izvedba Brucknerjeve simfonije ni bila tako navdušujoča kot izvedba Mahlerjeve, pa je treba Pappanu priznati jasno konsistentnost – v vsako glasbo vpihuje svoj lasten osebnostni pečat. To je v današnjih časih vendarle spoštovanja vredna redkost.