Še vedno. Mojemu glasu se najbolje prilega Verdijev repertoar, v tem trenutku sta to operi Simon Boccanegra in Dva Foscarija (v prvi nastopa v vlogi Gabriela Adorna, v drugi v vlogi Jacopa, op.p.). Zanimive so tudi Mozartove vloge, ki se mi zdijo sicer relativno lahke; v mislih imam Titusa, Idomenea in Don Ottavia. Še vedno pa najraje odpojem Edgarda v operi Lucia Lammermoorska, ta vloga je čisti belcanto. Rossinija na žalost že dolgo nisem pel. Nekaj časa je bil moj najljubši skladatelj. Še vedno ga imam rad.
Z vlogo Edgarda ste leta 1992 v Metropolitanski operi (Met) vskočili namesto Luciana Pavarottija, to je bil tudi vaš mednarodni debi. Kaj vam je ta priložnost pomenila takrat?Bil sem tako mlad, da sploh nisem dojemal, kaj se dogaja… Ko zdaj pomislim na tisto obdobje, spoznavam, da življenje vedno prinese priložnosti. Treba jih je zgrabiti in stvari izpeljati. V resnici moj debi v Metu ni bil načrtovan, ampak se je zgodil iz nuje. Moral bi se zgoditi leto pozneje v milanski Scali, kamor me je povabil Riccardo Muti ob praznovanju stoletnice Verdijeve opere Falstaff.
Danes ste ljubljenec obiskovalcev Meta. Ampak ali bi zavrnili povabilo iz te slovite opere, če bi vam ponudili vlogo, ki ne bi ustrezala vašemu glasu? Po kakšnem ključu pravzaprav neko vlogo sprejmete oziroma je ne?Ni nekega pravila, kako izbiram svoje pevske vloge. Včasih pevec za kakšno vlogo misli, da je idealna za njegov glas, pa se izkaže obratno in se mu prilegajo ravno nasprotni liki. Mislim, da je to vedno osebna stvar, osebna odločitev vsakega pevca, ali nekaj sprejme ali ne. Pomembno pa je, da poješ tisto, za kar čutiš, da se prilega tvojemu glasu in tvoji osebnosti. V Metu sem v zadnjih 25 letih odpel okoli 220 predstav. In ravno se pogovarjamo o neki vlogi, ki naj bi jo spet pel.
Mutija ste že omenili, delate pa tudi z drugimi velikimi dirigentskimi imeni: Zubin Mehta, Valerij Gergijev, Riccardo Chailly... Kaj mora po vašem mnenju imeti dober dirigent, da mu (brezpogojno) sledite?Pravzaprav nimam težav, ko sodelujem s sposobnimi, nadarjenimi ljudmi. Vsa ta imena, ki ste jih omenili, so vsi po vrsti zelo talentirani glasbeniki, vsak je umetnik z drugačnimi značilnostmi. V glasbi sodelujemo v skupno dobro, tako je tudi treba ustvarjati glasbo. Dirigent brez inštrumentalistov ali pevcev ni izpopolnjen, mi, inštrumentalisti in pevci, pa potrebujemo nekoga, da nas usmerja; rezultat je vedno skupen, stremimo k najboljšim glasbenim rezultatom. Dopolnjujemo se, nismo rivali drug drugemu. Vsekakor pa mora biti dirigentu opera nasploh všeč; všeč mu mora biti petje, spoštovati mora pevce, njihove glasove. Brez tega ni sodelovanja, pač pa tekmovanje.
Pričakujete, da se vam bo sčasoma spremenil glas? Konec januarja je pri nas nastopil Placido Domingo, nekoč tenorist, zadnja leta pa baritonist, a nekako ni izgubil samozavesti.Nekateri glasovi se sčasoma spremenijo, drugi ne. Veliki Alfredo Kraus, na primer, nikoli ni spremenil svojega vokala. Njegov glas je postal sčasoma še močnejši, njegove vokalne karakteristike pa so ostale vso kariero praktično nespremenjene. Na drugi strani so tudi pevci, ki se jim je glas še bolj spremenil kot Placidu Domingu. Vokalne sposobnosti so od pevca do pevca drugačne. Ni pravila. Moj glas se s časom spreminja, prešel sem z zelo lahkega repertoarja do čiste lirike. Kajpak se to zgodi po veliko letih. Po mojem je za opernega pevca najpomembnejša lastnost ta, da ima dobro vokalno tehniko. Vokalna tehnika mu pomaga, da zna bolje interpretirati glasbo, pa tudi njegova kariera bo daljša.
Zadnja leta baročna in zgodnjeklasicistična opera doživlja veliko vrnitev na operne odre. Haydnova opera Apotekar je bila sploh prva opera, v kateri ste kdaj nastopili. Vas takšne »zgodnje« opere še zanimajo?Zanimivo, da ste se spomnili na to opero. Z veseljem bi spet pel tovrstno glasbo. Spomnim se, ko sem pel Monteverdijevo Kronanje Popeje v Luzernu, kakšna čudovita izkušnja je bila to!
Po prezgodnji smrti vašega prvega sina ste ustanovili dobrodelni sklad Eduardo Vargas Memorial Fund, da bi pomagali mladim umetnikom, predvsem mehiškim. Komu in na kakšen način pravzaprav pomagate?Sin Eduardo je umrl januarja 2000 (star je bil sedem let, umrl je zaradi posledic možganske paralize, op.p.) in naslednje leto smo ustanovili spominski sklad Eduarda Vargasa, nakar smo ga lani iz praktičnih razlogov preimenovali v fundacijo Ramóna Vargasa. Filozofija in načela naše skupine so enaki kot prej: verjamemo, da je treba otroke in mlade s posebnimi potrebami vključiti v njihovo skupnost. Otroke obiskujemo v zelo revnih predelih Mehike, vstopimo v njihove družine v upanju, da jih bodo v družini in skupnosti obdržali, da jih bodo spoštovali, da jih ne bodo odrivali iz vsakdanjega življenja. Otrokom pripeljemo domov medicinsko podporo, priskrbimo jim ustrezne terapije in pomagamo še pri drugih zanje koristnih projektih.
Na koncertnem večeru arij v Ljubljani se vam bo pridružila mlada sopranistka Elvira Hasanagić, ki je slovenskega rodu in že gradi operno kariero na mednarodnih odrih, predvsem v nemškem prostoru. Jo poznate že od prej? Kdo sicer med mladimi pevci ta hip izstopa? Morda koga že vidite, da bo nekoč hodil po vaših stopinjah?Slišal sem za Elviro Hasanagić, vendar nisva še nikoli pela skupaj. Zapeti z njo bo nedvomno lepa izkušnja. Mladi pevci so prihodnost opere, moramo jih spoštovati in jim pomagati, da razvijejo svoj dar in glas. Nove generacije pevcev pa morajo spoštovati resnično vrednost našega poklica.
Kompromis med glasbo in gledališčem ter spoštovanje do obeh sta zelo pomembna. Mogoče so v preteklosti ljudje bolj »gledali skozi ušesa«: v gledališču je bil pomemben samo glas, o čem drugem niso veliko premišljevali. Zdaj je nedvomno obratno: ljudje radi »poslušajo skozi oči«, kar bi lahko pomenilo tudi, da ne slišijo in samo vidijo. Upam, da se bo v tej umetniški zvrsti kmalu vzpostavilo ravnovesje. Gledališkost v operi je pomembna, toda glas je morda še malo bolj. In nova generacija opernih pevcev se mora zavedati, da je na prvem mestu še vedno glas. Dobra tehnika petja pomaga, da bolje pojemo, ob tem pa spoštujemo glasbo in tisto, kar je napisal skladatelj. Opera naj bo celovit izraz človeške umetnosti, to je tisti kompromis. Opera pač ni samo šov.
