Zadnji projekt, ki ga je ameriški režiser Robert Wilson (1941–2025) režiral in praktično dokončal pred smrtjo, je Wagnerjeva opera Tristan in Izolda (Tristan und Isolde), ki je tik pred premiero v SNG Opera in balet Ljubljana. Wilson je umrl 31. julija lani, ljubljanski teater pa je po besedah direktorja in umetniškega vodje Marka Hribernika obiskal »na dveh delovnih obiskih po dva tedna in je 16. junija končal praktično celotno podobo produkcije in scenografijo ter postavil osnovne parametre za luč«. V izvedbeno in finančno zahtevni produkciji so sicer združila moči kar štiri evropska operna gledališča – La Monnaie iz Bruslja, madridsko Kraljevo gledališče, Vroclavska opera in ljubljanska Opera, kjer pravijo, da gre za glasbeni, gledališki in kulturni dogodek sezone, ne le v Sloveniji, ampak tudi v Evropi.
Wilson je bil eden najbolj vplivnih sodobnih gledaliških in opernih režiserjev, vizualnih umetnikov ter ustvarjalcev na eksperimentalni sceni, ki je v teater prinesel drugačen razmislek o prostoru, času in formi, posledično pa ustvarjal vizualno hipnotične predstave. Gledališče, opero, ples, kiparstvo, vizualno umetnost in oblikovanje luči je oblikoval v celostno »arhitekturno« izkušnjo. Einstein on the Beach (1976), ki jo je na oder postavil skupaj s skladateljem Philipom Glassom, je obveljala za eno najbolj revolucionarnih oper prejšnjega stoletja.
Čeprav se je režijsko podpisal pod mnoge opere, se je Wagnerjeve zadnje mojstrovine Tristan in Izolda lotil prvič. Ni pa bilo to njegovo prvo srečanje z Wagnerjem. Pred tem je postavil Parsifala (Hamburška državna opera leta 1991 in Houston Grand Opera v ZDA leta 1992), Lohengrina v Metropolitanski operi (MET) v New Yorku (prvič leta 1998) ter celotno tetralogijo Nibelungov prstan (Operna hiša Zürich med letoma 2000 in 2002).
Dokončali režiserjevo delo
Wilson je svoje delo v Tristanu in Izoldi dokončal do te mere, da so ga njegovi tesni ameriški umetniški sodelavci, ki so te dni v Ljubljani in s katerimi je Wilson sodeloval več desetletij, lahko dokončali in pri tem ohranili režiserjevo vizijo. Direktor Wilsonove fundacije Christof Belko je povedal, da je sodelovanje z ljubljansko Opero steklo že pred nekaj leti, ko jih je povezala hrvaška mezzosopranistka Dunja Vezović, dogovore pa so potem nadaljevali s hrvaškim režiserjem Marinom Blaževićem, ki tesno sodeluje z ljubljansko Opero.
»Wilson si je veliko let prizadeval, da bi na oder postavil Tristana in Izoldo. Med drugim bi morala predstava zaživeti v Parizu, pa se nekako nikoli ni izšlo; vse do Ljubljane, kjer pa premiere prav tako ne bo doživel. V Ljubljani se je lotil postavljanja čisto nove dramske predstave, ki jo je delal plast za plastjo, domislil je tudi že lučno oblikovanje. Njegov pristop je bil, da ko je enkrat postavil neko obliko, je gradil le še naprej, ni se vračal. Zato smo proces lahko tudi dokončali. Velikokrat je svoja dela postavljal tako, da so mu najprej pomagali statisti, šele nato je v to preverjeno formo postavil pevce protagoniste,« je razložil Belko.
»Wilson je bil predvsem abstraktni umetnik,« je dodala sorežiserka Nicola Panzer. »Svoje predstave je postavljal tako, da je najprej organiziral delavnice in potem razvijal koncept uprizoritve ter tako postopoma razvijal zgodbo na odru. Ker je bil vizualni umetnik tudi sam, je nekako nastajal scenarij v slikah, kot da bi pisal scenarij za film. Seveda smo tudi sledili glasbi; v partituro smo si zapisovali veliko pripomb, snemali smo videe, delovni proces dokumentirali, skratka, delali smo tako, kot smo vedno delovali.«
Soscenografka Stephanie Engeln je povedala: »Wilson je bil genij. Bil je režiser, kipar, lučni oblikovalec, pripovedovalec zgodb, pisatelj – in kar je bilo morda najbolj značilno zanj, ustvarjal je pomene, ki pa jih nikoli ni vsiljeval ne gledalcem ne nam sodelavcem. Menil je, da si mora vsak gledalec ob ogledu njegove predstave ustvariti lastno mnenje, slediti lastnim občutkom. Zanimivo je tudi to, da smo skozi izdelovanje scenografij skozi leta ustvarili številne predmete, ki so nato končali kot razstavni predmeti v muzejih; nenazadnje je tudi Wilson sam razstavljal kot kipar po muzejih in različnih prizoriščih.«
Tako kot za vse druge produkcije je režiser Wilson tudi za Tristana in Izoldo želel, »da se moč zgodbe, povedane z glasbo, razgrne sama po sebi – s pomočjo abstraktne forme, ki zavrača vsakršen psihološki realizem,« je dodal dramaturg Konrad Kuhn. O Tristanu in Izoldi pravi: »To je pravzaprav opera, v kateri se ne dogaja prav veliko; morda se kaj zgodi ob koncu prvega, drugega in tretjega dejanja, vse ostalo je glasba, ki nekako pripoveduje zgodbo in izraža občutja likov. Wagner se je recimo veliko ukvarjal s Tannhäuserjem, ki ga je pisal od leta 1845 oziroma prenavljal več let, od 1861 do 1875, ob koncu svojega življenja pa je svoji soprogi Cosimi priznal, da se mu zdi, da svetu še zmeraj dolguje Tannhäuserja. Reči hočem, da je Wagner potreboval veliko časa, preden je zložil te svoje opere. In tudi v Tristanu in Izoldi je glavni poudarek na glasbi, ki sproža nekakšno realistično, stvarno akcijo, ob poudarjenih občutjih in stanjih samih protagonistov.«
Tehnično zahtevne vloge
Dirigent Jacek Kaspszyk je povedal, da je njegov položaj morda še najmanj težaven, saj Wagnerjeva glasba govori sama zase in sama zase nagovarja tudi poslušalce. Je pa izpostavil, da je ponosen, ker je lahko sodeloval s svetovno znanim režiserjem, ter pohvalil orkester. »Glasbeniki v orkestru so zelo mladi, zelo entuziastični, zelo željni delati in sodelovati, in tudi solisti so čudoviti, zato pač pustimo čustvom, da nas prevzamejo,« je dejal maestro.
Wagner je za pevce vedno pisal tehnično izjemno težke partiture, ki jih lahko interpretirajo zgolj vokalisti s svojevrstno barvo glasu. Baritonist Jože Vidic, prvak ljubljanske Opere, bo nastopil v vlogi Kurwenala in je del premierne zasedbe: »Moji občutki ob tej postavitvi so zelo intenzivni, razburkani, po drugi strani pa zelo pomirjeni, kajti Wilsonova umetniška ekipa je v Ljubljano prišla zelo pripravljena. Delali smo v nekakšnem spokojnem vzdušju, kar je redkost v našem poklicu. Vsi smo bili soočeni s tem, da delamo nekaj, kar je večje od nas samih, in ta naša predanost je bila neizmerna.«
Vlogo Brangene bo na premieri pela mezzosopranistka Monika Bohinec (k. g.), sicer članica ansambla Dunajske državne opere. O vlogi je povedala: »Zame je Brangena simbol lojalnega, iskrenega prijateljstva. Ona je Izoldina sopotnica na poti v Cornwall in je tista prizemljena oseba, ki razmišlja z glavo, kar je v kontrastu z Izoldo, ki razmišlja s srcem. V produkciji me je zelo razveselilo, da se režiser od zgodbe in karakterja ni oddaljil. Kar se tiče petja, je tudi Brangena, tako kot vsi protagonisti v zgodbi, pevsko, tehnično, glasovno zelo zahtevna, tako da je za vsakim od nas ogromno študija in vaj.«
Daniel Frank (k. g.), ki je mednarodno debitiral z naslovno vlogo v Wagnerjevem Tannhäuserju v Nemški operi na Renu v Düsseldorfu, je izrazit »wagnerjanski glas« in v Ljubljani bo pel naslovno vlogo Tristana. Povedal je, da je »vloga tehnično zelo težka, treba je bilo prebrati, predelati in si zapomniti ogromno not«, odrska Izolda, Magdalena Anna Hofmann (k. g.), poljska mezzosopranistka, pa je dodala, da je tudi zanjo to ena najtežjih vlog, kar jih je kdaj pela; na odru je praktično ves čas in za takšno vlogo potrebuje ogromno energije. Celotna produkcija je bila zanjo izziv, ker se je ustvarjalo zelo natančno in zgoščeno.
