V prvem delu koncerta smo bili priča »klasični« programski logiki, kjer je uvodna skladba služila kot smiselna priprava za osrednje koncertantno delo, pri čemer je za povezujočo nit služilo dejstvo, da smo poslušali deli dveh izstopajočih ameriških skladateljev. Balet Apalaška pomlad Aarona Coplanda je spretna nanizanka razpoloženj, ki nihajo med nežno pretanjenim in ritmično bolj navdahnjenim, presečišče med obojim pa predstavlja obdelava pesmi Simple Gifts ameriških kvekerjev v predzadnjem stavku. Dirigent Teddy Abrams je Mahlerjev komorni orkester vodil z zanesljivo taktirko, ki je vzpostavljala osnovne kontraste in odmerjala razlike med lirično razpetimi počasnimi deli in precej bolj odrezavo ritmiko. Orkestrsko telo se je voljno odzivalo, a pogrešal sem vendarle nekoliko bolj samoumevne prehode, da bi bil potopljen v čisto glasbeno sredico in se tako izognil občutku, da poslušamo izjemno premišljeno in pripravljeno izvedbo. Tak preskok je še toliko bolj pomemben za glasbo, ki imponira bolj s svojo gladkostjo kot kompleksnostjo ali poglobljenostjo.
Drugačen je Barberjev Klavirski koncert, ki je vse preredko na koncertnih odrih. Morda je prvi stavek v ekspoziciji obeh tem premalo kontrasten, zaradi česar se zdi, da se zapleta v nekoliko razvlečene meandre, a sledeča stavka sta vendarle vsak po svoje izrazita in posebna. Počasni stavek s svojo nostalgično, vseskozi razvijajočo se melodiko in zadnji stavek z neugnano motoriko, ki se mestoma preliva preko robov virtuoznih zmožnosti. Barber je imel tokrat srečo, da je k njegovi odrešitvi veliko pripomogla Yuja Wang, ki se je koncerta lotila z enako resnostjo kot bi se kakega bolj razvpitega. Brez kalkuliranja se je vrgla v dolge, tudi gosto kromatične meandre prvega stavka, nato pa se je melanholično umaknila v počasnem stavku in v finalu narekovala evforičen utrip, ki mu je bil prisiljen slediti tudi orkester. Takšen pristop, ki v vsakem najmanjšem vzgibu išče glasbo, naj si bo ta poetično-lirična ali divje razbrzdana, je pokazal, da je mogoče obstoječe ozke meje repertoarja širiti, da velika glasba spi na mnogih nepričakovanih vogalih.
Žal pa nadaljevanje koncerta takih skritih kotov ni več odkrilo. Nenavadna je bila že odločitev, da v drugem delu glasbeniki nastopajo brez dirigenta. Če se je to še zdelo smiselno v obeh skladbah za trobilno zasedbo, s katero so se člani orkestra dokazali tudi z uglajenostjo – tako v intonančnem kot tudi barvnem pogledu –, se je bilo mogoče vprašati, zakaj tako tudi ob Cfasmanovi Jazzovski suiti. Gre za glasbo, ki je postrgana vsakršne napetosti, zanimivosti, osebnosti in živi od preigravanja bolj ali manj znanih in pričakovanih vzorcev, pri čemer niti ni mogoče trditi, da predstavlja kakšen zanimiv žanrski prestop. Jazza je bilo v tej glasbi bolj malo, bolj nekakšnega revijalnega priokusa, melodične in harmonske zveze pa so bile tako predvidljive, da sem se potopil v enoličnost tapetniške glasbe.
Ni mi povsem jasno, zakaj bi si takšno glasbo izbrala pianistka tako sijajnega kova in zakaj jo očitno ljubi občinstvo. Slednje je sicer mogoče razložiti – manj kot glasba zahteva, lažje jo je poslušati, ampak posledično tudi manj da. Toda kaj je imela od nje pianistka, ki – kot je to dokazala z Barberjem – lahko glasbeno dušo vpihne v skoraj vsakršno tvarino, ki ima količkaj glasbene logike? Pomislil sem, da ima spektakularni šov efekt pianistkinega preoblačenja ob takšni glasbeni ubornosti vendarle določen smisel. Bom iskren, popolnoma na koncu se je z dodanim Prokofjevom (pri Marquezovih latinskih ritmih se je zdelo, da je bil dodani tolkalist ritmično precej moteč) vendarle zasvetilo spet precej glasbe. Predvsem zato, ker nisem imel več občutka, da sem v Stalinovi Rusiji – tako je bilo ob poslušanju Cfasmana –, ampak nekje globoko v domovini jazza. To pa je sijajna transformacija.