Zelo podoben pristop je nato Salonen ubral tudi ob Brucknerjevi Sedmi simfoniji, le da so bile barve orkestra zdaj bolj goste, v trobilih celo izrazito glasne. Taktirka je bila agogično spet nemirna (samo v sklepih stavkov je znala pohitevati in takoj nato tudi upočasnjevati), hitri melodični loki vpeti v številne majhne vrhunce, posledica česar je bila ponovna fragmentacija celote. Bruckner kar naenkrat ni več zvenel monolitno, kot smo navajeni, temveč izredno poživljeno in raznoliko. Tako se mi je tudi Bruckner odprl na novo, le da je morda Salonenovo oko s svojim pristopom kako mogočnejšo in bolj ponotranjeno Brucknerjevo sporočilo na tej poti tudi izgubilo. Če me je Salonenov Schönberg razorožil, tega ne morem zapisati o Brucknerju, a občudovanje do brezkompromisnega osebna branja dirigenta ostaja.
Da je odločilna osebna karizmatičnost dirigenta, je dokazal tudi prvi koncert Orkestra Slovenske filharmonije za oranžni abonma, ki ga je vodil stari znanec Julian Rachlin, tokrat zgolj v vlogi dirigenta. Uvodno Osterčevo Klasično simfonijo je poustvaril z vso resnobnostjo, a bil še nekako vklet med navidezno veličastnostjo in neobaročno motoriko, toda v Mozartovi Linški simfoniji je bil povsem na »svojih tleh«. Filharmoniki so igrali lažje, živahneje, z več pozornosti za muzikalne detajle, v finalu celo z nalezljivim briem. Rachlin je domače glasbenike prebudil, v drugem delu pa je bil s Četrto simfonijo Čajkovskega na sporedu pravi preizkusni kamen – tako za orkester kot tudi dirigenta.
Tudi s Čajkovskim je Rachlin dokazal, da kot dirigent izrazito raste in da je sposoben svoje že preverjene glasbeniške sposobnosti prenašati tudi na glasbene sopotnike. Še posebej urejeno in emocionalno napeto se je izkazal godalni korpus, kar ne preseneča, če vemo, da je Rachlin sam violinist, več težav pa je bilo s pihalno-trobilno sekcijo, ki je znala biti intonančno razmazana, celo »suha« v fraziranju in mestoma nepovedna. V celoti je bila tako Rachlinova izvedba izstopajoča, saj je mestoma kipela od evforičnega zaganjanja (fulminantni nastop prve teme finala), mestoma pa je nato ob orkestrskih zdrsih tudi padala, toda celota je bila muzikalno nabita in poslušljiva. V resnici celo bolj kot uvodni koncert filharmonikov, zaradi česar sem pomislil, da so glasbeniki zdaj že žal bolj navajeni igrati pred napol prazno kot nabito polno dvorano.
