Umetnik Luka Uršič na področju vizualne, glasbene in uprizoritvene umetnosti razvija samostojne in skupinske projekte. Zadnji projekt je zvočni sprehod Pod(hod), ki se je te dni zgodil v organizaciji zavoda Cona, lotil pa se ga je skozi raziskovanje javnega prostora, podhoda Ajdovščina. Zanimalo ga je, kako ga spontano izrabiti, po tem, ko so se načrtovanje, gradnja ter celostna vizija bližnje Metalke in širšega urbanističnega projekta iztekli.
Obiskovalci zvočnega sprehoda smo se v večernih urah zbrali pred podhodom in najprej prisluhnili umetnikovi zgodbi. Vse, kar smo morali storiti, je bilo to, da smo si nadeli slušalke in se prepustili zvokom, ki jih je Uršič ustvarjal ob sprehodu skozi podhod. »Zvočni sprehod je umetniška oblika, ki so jo uporabljali aktivisti, umetniki, arhitekti in urbanisti, da bi na ta način s poslušanjem prepoznali spremembo nekega okolja, ki se dogaja. Gre za čisto klasično obliko hoje, kjer je poslušanje primarna naloga. Pozneje se je z razvojem tehnologije možnost poslušanja preoblikovala v različne zajeme zvoka,« je povedala producentka in direktorica zavoda Cona Irena Pivka.
Ljudje se prostoru izogibajo
Danes zvočni sprehodi omogočajo različne obdelave zvoka, kontekste in zgodbe. »Ideja tega, kar počnemo v Coni, je, da vabimo umetnike, ki pripravljajo zvočne sprehode. Pri tem ne gre le za klasično obliko poslušanja, ampak tudi za performans, ki je nekakšna vez med gledališčem in glasbo,« je dodala Pivka. Pri tem je pomembno, da poslušalec posluša, kar je umetnik slišal, ko je raziskoval določeno lokacijo.
Lokacija, ki si jo je izbral umetnik Luka Uršič, ni bila naključna. Podhod Ajdovščina je namreč nekdaj pomembna točka srečevanja Ljubljančanov, ki danes zaradi številnih razlogov sameva. »Ljudje se izogibajo temu prostoru, ker v bistvu ne želijo biti del realnosti ali pa želijo dati slabe stvari okoli sebe na stran. To je razumljivo, ker razmišljajo predvsem o sebi, o tem, kako je njim težko. Razmišljajo, kaj morajo narediti, kdaj morajo v službo, kam zamujajo in da nimajo dovolj denarja. Vsi smo preokupirani s svojimi mislimi in v tej družbi redko pomislimo, da je verjetno še kdo nedaleč stran, ki ima neki drug problem,« je izpostavil umetnik.
Spremembe niso le estetske
Ljubljana, ki je sicer v mednarodnem okolju predstavljena kot uspešen primer sodobnega mesta z zelenim središčem in sledmi trajnosti, spremembe pogosto dojema le kot estetske. »Hkrati pa sociologi in urbanisti opozarjajo, da preobrazbe niso zgolj estetske, temveč spreminjajo tudi to, kdo lahko mesto uporablja, kdo si privošči ostati v središču mesta in katere oblike življenja so v javnem prostoru dobrodošle, katere pa so potisnjene na rob,« je povedala Irena Pivka.
Prav to je želel pokazati tudi umetnik, ki je ljudi skozi podhod popeljal, da bi jih opomnil, da so v javnem prostoru tudi drugi ljudje, s težavami, ki so produkt naše družbe. »Ne vem, kako bi takšnim ljudem pomagal, a upam, da skozi takšne sprehode obiskovalce ozavestim, da v življenju morda pa le ni vse tako slabo in da sveta okoli nas ne gre ignorirati,« je dejal. Izkušnja zvočnega sprehoda je bila tudi zanj nekaj posebnega, saj se je moral postaviti v kožo ranljive pozicije in ustvarjati v javnem prostoru. »To je vedno težko, saj moraš vzeti v zakup, da ni vse predvidljivo in da se lahko zgodi karkoli. Zame je zvočni sprehod navdih, da razmišljam o sebi, družbi, umetnosti, zvoku in tem, kaj vsak dan pustimo za sabo, ko hodimo, vozimo ali se jočemo,« je sklenil.
Izhodišča za razmislek
Poslovna stavba Metalka na ploščadi Ajdovščina je sicer eden ključnih primerov slovenskega poznega modernizma in zgodnje povojne poslovne arhitekture. Zgrajena je bila leta 1963 po načrtih arhitektov Eda Mihevca in Borisa Leskovca ter velja za prvo moderno poslovno stolpnico v Sloveniji. Nastala je v času, ko se je Ljubljana vzpostavljala kot sodobna socialistična prestolnica z jasno oblikovanim poslovnim središčem.
Danes je njen namen nekoliko drugačen, tu pa je tudi bližina podhoda, kjer smo med zvočnim sprehodom opazili številne zapuščene prostore. Spremljali so nas napisi »Prodamo« ali »Poceni oddamo«. Uršič je z različnimi zvoki, ki smo jih spremljali skozi slušalke, prikazoval svoja občutja ali zgolj modificiral zvoke, ki jih slišimo vsak dan med sprehodom po mestu, a nanje niti nismo pozorni. Sprehod je med obiskovalci prebudil različne občutke, smo se pa strinjali, da takšna izkušnja prinese izhodišča za razmislek.