Prvo klofuto so naši predsodki dobili že z izvedbo Dvořákovega Violinskega koncerta s solistko Mario Ioudentich. Ta se je v prvem trenutku naravnost vrgla v koncert, brez vsakršne zavore in omejitve, s polnim, strastnim tonom, ki ni nikjer nakazoval intonančnih težav. S takšno intonančno lasersko natančnostjo je potem spretno krmarila med bolj dramatičnimi in tudi liričnimi mesti, medtem ko so manj izpostavljena virtuozna mesta zletela mimo nas nevidno, kot popolna samoumevnost. Kljub temu je prvi stavek vendarle še vedno pokazal določene težave koncerta, v katerem se zdita obe temi vendarle nekako nepovezani. Toda v nadaljevanju, ko sta v drugem in tretjem stavku atmosferi bolj homogeni, je še bolj prišla do izraza zmožnost solistke za premišljeno fraziranje in v finalu tudi za folklorno obarvano brioznost. Dodatek je samo še poudaril muzikantske odlike solistke – iz na videz skoraj nepomembne, drobne glasbe Telemanna je s številnimi rahločutnimi detajli izvabila resno, občutljivo in prefinjeno glasbeno izjavo, kar se mi zdi veliko težje kot preigravanje Paganinijevih akrobacij ali Bachove poglobljene resnobnosti.
Še skoraj bolj pa je bolela druga klofuta, ki jo je s svojimi glasbeniki zadal dirigent Markus Poschner. Morda se je začetek Patetične simfonije Čajkovskega zdel še nekam hiter, a vendarle že zbran, v napetem pričakovanju. A takoj z vstopom s prvo temo se je začel Poschnerjev muzikantski slap, ukrojen iz številnih detajlov, a tudi natančne premišljenosti celote, ki venomer diha na emocionalna pljuča. Poschnerjevi gibi so daleč proč od taktiranja, morda se zato tu in tam v skupni igri pojavi kaka manjša ritmična neusklajenost, toda popolna predanost oblikovanju glasbe prinaša bistveno pomembnejše rezultate. V prvem stavku smo tako brez diha sledili gostom iz Švice v razpetost druge teme, ki je bila agogično razplastena, strastna, a nikoli ne glamurozno patetična, nato smo bili pognani v dramatične vrhunce in tako rekoč poteptani na vrhuncu in razrešeni v počasni kodi. Drugi stavek je bil elegantno plesen, a je, kot je to smiselno, v srednjem delu prinašal tudi usodne podtone. Tretji stavek je bil briljanten, a ne v smislu izkaza orkestrove virtuoznosti, temveč bolj kot vsebinski prikaz prazne evforije, ki je doživela vrhunec ob rahli upočasnitvi končne zmagovite koračniške melodije in v neugnanih lestvičnih pasažah. Škoda, da je neprimeren, a spontan aplavz občinstva prekinil padec v globočino, ki sledi takšni evforiji. Poschner je tu spet napenjal dramatične loke, a hkrati ni spregledal detajlov, tudi polifone igre godal in seveda obupne groze, ki kliče iz zadnjih ritmičnih utripov kontrabasov.
Izvedba ničkolikokrat preigrane skladbe je minila v delcu sekunde, a zraven preigrala celotno eksistenco. Mirne vesti lahko zapišem, da je bila izvedba nekajkrat boljša od tiste, ki so jo ponudili Dunajski filharmoniki poleti na Festivalu. Da je Poschner šef dirigent praktično pri kar štirih orkestrih, ni prav nobeno presenečenje – to celo veseli.