Na študij muzikala na londonsko kraljevo akademijo je bila pevka in plesalka Tjaša Fajdiga sprejeta kot prva Slovenka v zgodovini te ustanove, tam je magistrirala in bila njihova štipendistka, kar priča o njenem talentu. Pred tem je iz jazz petja diplomirala na Nizozemskem. Doma je sicer iz Vipavske doline, z glasbo se profesionalno ukvarjata tudi sestri, mednarodno uveljavljena koncertna pianistka Meta Fajdiga in flavtistka Jana Fajdiga, ki je danes piccolistka v Orkestru Slovenke filharmonije.
Čeprav je v prvi vrsti performerka, bo jutrišnji pevski projekt Večer muzikala s Tjašo Fajdiga v Ruski dači v Gameljnah pri Ljubljani malce bolj umirjenega značaja. Na odru jo bodo spremljali trije uveljavljeni jazzisti: pianist Blaž Jurjevčič, s katerim sta zasnovala ta projekt in ga lani uspešno izvajala v duetu, letos pa sta ga razširila še z dvema glasbenikoma, basistom Goranom Rukavino in bobnarjem Žigo Kožarjem. Na sporedu najdemo napeve iz različnih muzikalov in kabaretne pesmi.
Vsestranska performerka
Tjaša Fajdiga v slovenskem prostoru deluje že nekaj časa. Večkrat je bila kot vokalistka solistka z orkestrom Slovenske filharmonije, bila je tudi med slovenskimi pevci in plesalci leta 2021 na svetovni razstavi EXPO 2020 v Dubaju. Širša javnost jo pozna od leta 2018, ko je bila finalistka televizijskega šova Slovenija ima talent. Takrat je že študirala jazz petje na Konservatoriju za glasbo v Amsterdamu. »Znotraj študija jazza sem se kar malo iskala, ugotovila sem, da to ni moja najbolj priljubljena zvrst; in potem sem ravno skozi 'talente' začela odkrivati muzikal, v Londonu pa sem se spoznala še s kabaretom. Vedno sem želela, da se na odru dogaja malo več stvari hkrati, da ni samo petje,« pravi.
Med študijem v Angliji je v božični produkciji sodelovala s koreografom Mattom Colom, ki se ponaša z več prestižnimi West End nagradami. Pri njem je ponotranjila perfekcionizem, pravi, in tudi sama je velika perfekcionistka, kar poskuša vendarle nekoliko brzdati: »Kajti oder ni prostor za preveč nadzora, kot ugotavljam, ampak gre za proces, ki traja. V življenju se je treba marsikaj naučiti, razmisliti in spremeniti, tako dobre kot slabe stvari so me pripeljale do točke, kjer sem zdaj.« Delala je tudi z režiserjem in igralcem Mattom Ryanom.
Po vrnitvi iz Londona je sodelovala s pianistom in skladateljem Urošem Perićem na njegovem jubilejnem koncertu v ljubljanskih Križankah leta 2023, z igralcem Domnom Valičem je nastopala v predstavi Wine Night Only. Zadnje leto sodelujeta s koreografom Mihom Krušičem, s katerim sta na oder postavila glasbeno-plesno predstavo, osemdesetminutni Cabaret ONA, kjer je Tjaša Fajdiga osrednja interpretka, na odru pa so še štirje plesalci in petčlanski bend. Glasbo je izbrala sama ter v skupno zgodbo povezala širok spekter glasbenih žanrov – pesmi Tine Turner, Robbieja Williamsa, Pink, zasedbe Queen, Joeja Cockerja, Franka Sinatre, Marilyn Monroe, Ette James, Edith Piaf. Predstava je že obiskala Ajdovščino, Mursko Soboto, Koper; nove ponovitve ta hip še načrtujejo.
Med muzikali in kabareti
Razlika med kabaretom in muzikalom je v tem, pravi Fajdiga, da so lahko v kabaretu vsebine bolj satirične, cinične, bolj igralske in z več neke surovosti, hkrati pa tudi ženstvenosti. Medtem ko je muzikal uprizoritev, kjer gre vedno za neko zgodbo, ki je potem predstavljena skozi igro, ples, petje. »V muzikalu je najbolj bistveno čustvovanje, ki ga izraziš skozi nek lik. Da se torej nekaj v liku zgodi, zaradi česar potem išče ali svojo usodo ali neko razrešitev, in v tej razdvojenosti ustvari čustveni razpon. Zaradi tega so muzikali dostikrat katarzični, podobno kot v filmu, kjer se stvari najprej zapletejo in potem razpletejo. Razlog, da lik v nekem trenutku sploh začne peti, je to, da se v nekem trenutku pojavi premočno čustvo.«
Dejstvo je, da je Slovenija zelo dojemljiva za muzikal, o čemer govorijo razprodane dvorane, pa naj gre za bolj poznane glasbeno-gledališke hiše, ki z muzikali gostujejo na Ljubljana Festivalu, ali pa jih pol-profesionalne skupine uprizarjajo v okviru letnih gledališč po Sloveniji. »Tudi v Londonu so predstave razprodane, priljubljenost muzikalom niti malo ne upada. Tam je kultura, da se zvečer med tednom ali za vikend gre v teater, na koncerte, na muzikale. Britanci se mi zdijo že po naravi teatrski ljudje, njihovi medsebojni pogovori so zahtevni, intelektualni. Obisk kulturnih dogodkov je del njihovega vsakdana, kot se recimo v Sloveniji hribolazi.«
Da bi nekoč bila članica kakšnega od ansamblov na Broadwayu, je bila njena veliko želja nekako do obdobja korone. Takrat se je morala vrniti v Slovenijo, kajti priložnosti so zamrle. Nekaj časa je bila razočarana, potem pa je spoznala, da si lahko bazo ustvari tudi doma, v Sloveniji, od koder se da potovati kamor koli v tujino in sodelovati v mednarodnih projektih. »Da je bila vrnitev pravilna odločitev, danes ocenjujem na več področjih. Za svoj poklic potrebujem okoli sebe naravo, kjer se lahko umirim, veliko discipline, gibanja, zdravo prehrano in nasploh zdrav način življenja, ki ga v velemestu, kot je London, ne moreš živeti.«