Miha Firšt je v prvi vrsti kontrabasist, kot solist je bil pri Salzburški filharmoniji donedavna redno angažiran, zdaj z njimi sodeluje projektno, saj se namerava ustaliti v rodnem Celju. Ob glasbi ga zanima tudi gledališče, med drugim je predsednik Društva za glasbeno gledališče Slovenije, ki je nastalo za potrebe muzikala Veronika Deseniška, njega pa denimo vidimo in slišimo v monodrami Particka Süskinda Kontrabas.
Neskončne kombinacije
Gre pa tudi po očetovih in bratovih stopinjah in se preizkuša kot skladatelj. Za svoj avtorski glasbeno-gledališki projekt Komedija o artu, ki je bil v začetku leta premierno uprizorjen v Hiši kulture Celje, je napisal glasbo, med katero je tudi Večna skladba. Njen koncept je tak, da poteka v neskončnost, te dni pa je luč sveta ugledala tudi v notni obliki, za kar so poskrbeli pri Hiši kulture Celje, s katero Firšt tesno sodeluje tudi kot producent.
Večna skladba je napisana s štirimi algoritmi v programskem jeziku python in glasbeno matriko, kakršne so uporabljali predstavniki druge dunajske šole. Vsak naslednji ton skladbe s pomočjo legende določi naslednja decimalka števila pi, in prav to omogoča, da skladba traja neskončno dolgo in nikoli ne razvije ponavljajočih se glasbenih vzorcev.
»Skladba je nastala v okviru eksperimenta, celotna predstava pa temelji na premisi, da se je treba namesto pouka o umetnosti in njeni zgodovini zanjo navdušiti z nečim oprijemljivim, lahko tudi z ekscesi, ki so se že zgodili, in iz njih sestaviti nove umetnine. Ta skladba je ena izmed njih,« pravi Miha Firšt.
Šele po nastanku skladbe pa se pokazalo, da ideja skladbe ni kar tako. Ni namreč zaslediti, da bi kje že obstajal absolutni zapis navodil za neskončen niz not. »Skladba v prvi vrsti zasleduje v modernizmu pogosto težnjo k doseganju skrajnih razsežnosti umetniškega izraza, kar ji tudi uspe, saj je od doslej najdaljše skladbe, ki jo je napisal John Cage in naj bi trajala 638 let, daljša za neskončno. Za Cagea torej vemo, kdaj se bo njegova skladba končala, pri tem pa je še malenkost goljufal, ker je skladbi priložil navodilo, naj se izvaja 'kar se da počasi'. Tako se skladba trenutno igra na zvonove v eni od nemških cerkva, a zaradi predpisane počasnosti dve leti po začetku izvedbe leta 2001 ni zazvenela nobena nota.«
Not le toliko, kolikor je papirja
Firšt še pravi, da je bilo v 20. stoletju napisane veliko glasbe, katere zapis niso note. Hrvaški skladatelj Dobravko Detoni je denimo znan po grafičnih partiturah, medtem ko v Večni skladbi problem izvajanja v neskončnost rešuje algoritem. »Ta je osrednji del skladbe, medtem ko so matrike z legendo, kot že rečeno, stvar druge dunajske šole, na čemer temelji serialna glasba. Že Arnold Schönberg je določil serijo števil, vsakemu pripisal ton, potem pa se je to zaporedje tonov čez celo skladbo ponavljalo. V moji skladbi sem torej v resnici uporabil že skoraj sto let stare tehnike,« se smeje skladatelj.
Skladba je iz treh delov, ki predstavljajo neposredna navodila, katera nota je naslednja, kar je mogoče izpisati v notah, seveda ne v neskončnost, ampak samo kolikor je papirja, in potem se lahko izvede na vsakem inštrumentu ali zasedbi. Izvede jo lahko tudi računalniški program, ki sam sproti izračunava note.« Nekajminutnemu posnetku Večne skladbe lahko prisluhnete na spletnem naslovu http://www.hisakulture.si/miha-first-vecna-skladba-eternal-song/.
