Osemdeseta
Nedolgo nazaj sem sestavljal in na teh straneh objavil besedilo o Brianu Wilsonu, odtujenem dečku s plaže, ki je v nekem trenutku snel sončna očala in s Pet Sounds (1966) močno poosebil ter docela pomračil kalifornijske sanje. Vseeno jih to ni zamajalo. Slika, ki jo je ta najbolj napredna ameriška zvezna država pošiljala v svet, je bila še vedno bleščeča in zaslepljujoča. Nobena kritika ji ni prišla do živega, niti pesem It Never Rains in Southern California (Albert Hammond, 1972), ki je dokaj neposredno razgalila temno plat ameriških sanj. Kalifornija, še zlasti njen južni del, je še vedno utelešala njihove najbolj mamljive poteze. Kar, seveda, za seboj potegne logično vprašanje, ali v Kaliforniji sploh obstajajo kakršnikoli realni pogoji za nastanek (angažiranega) punka? Ali se ima privilegirana mladina sploh čemu upirati ali komu pritoževati, če je vse tako popolno? Izkazalo se je, da se ima! V nekem trenutku je skorajda od nikoder pljusknil album Fresh Fruit for Rotting Vegetables (1980) skupine Dead Kennedys, ki je v očeh treznih ljudi močno zamajal (turistično) narisano podobo Kalifornije. Besedilopisec Jello Biafra namreč ni štedil z obtežilnimi besedami na račun potrošniške kulture in plehke lažnosti mamutske industrije zabave, vsa ta jeza pa se je kanalizirala v temu ustrezno glasbeno spremljavo. Nobenega leporečja ni poznal, temveč se je v eni izmed najbolj prepoznavnih pesmi z albuma – poleg Holiday in Cambodia in Kill the Poor – California Über Alles odkrito posmehoval samozadostnosti dežele. Nasploh so bila njegova besedila – in so še – prepolna ironije ter neposrednih jedkih komentarjev na račun plehkosti ameriškega sna. Kalifornija je čez noč izgubila svoj sijaj, saj je z Dead Kennedys dobila bend, ki je vse delal v nasprotju z do tedaj veljavnimi pravili zabave. Biafra je namreč ustanovil tudi svojo založbo Alternative Tentacles, ki je v regiji začela skrbeti za bende s podobnim profilom; to politiko je pozneje, v začetku devetdesetih, posvojil tudi Fat Mike (NOFX) in jo fura še danes.
Začetek devetdesetih
S pojavom Dead Kennedys se je lahkoten, sončni pop moral umakniti veliko bolj konkretnim potezam, ki so na novo (pre)tehtale do tedaj veljavne vrednote Kalifornije. V osemdesetih je postala pravo malo žarišče glasbenikov s stališčem, od Black Flag, The Gun Club, The Dream Syndicate, Bad Religion, Minutemen do Faith No More, spregledati pa ne smemo niti skrivnostnih priseljencev The Residents, ki so s svojo drugačnostjo v sedemdesetih že nagovarjali drugo stran pop kulture. Rock'n'roll ali punk'n'roll ali hard core je znova postal stališče, razlog! Vse te skupine so ustvarile brezkompromisno vzdušje, identiteto neke generacije, saj so poetiko svoje glasbe povezale z osebno politiko »angsta« v razmerju do umetno ustvarjenega potrošniškega raja. No, poznejši dogodki so pokazali, da tudi takšna trditev zahteva svojo redefinicijo. Prišla so devetdeseta in spisek grunge bendov iz Seattla je zatresel popularno glasbo vse do temeljev ter alternativo čez noč pripeljal v mainstream. Z njimi so v ospredje prišli tudi dokaj povprečni hardrockovski bendi, ki so se začeli obnašati kot punkerji, da bi pobrali nekaj na novo sproščene finančne pogače, ki jo je bilo težko nadzirati. Ko so predstavniki največjih založb prihiteli v Seattle, da bi našli novo Nirvano, je bilo tam že vsega konec. Punk je prenehal biti utopija v glavi anonimnega mulca s kitaro v eni in rolko ali surfom v drugi roki; prenehal je biti duhovna in kulturna sprememba ter postal orodje v rokah tistega, ki je z njim znal upravljati.
Težišče se je znova pomaknilo nekaj tisoč milj nižje po obmorskem pasu. Nove, vedno mlajše generacije so v glasbi začele iskati in našle dovolj času in prostoru primerne prvinske energije, vendar so njen volumen prenehale povezovati s spremembami v družbi. Oprle so ga na svoja z verig sneta (post)adolescenčna hotenja, prepolna adrenalina in norih zabav. Včasih jim je kakšna parola ušla, a nič pretresljivega. Nihče jih ni jemal resno. Govor je o enostavni, nepretenciozni, vsebinsko (pretežno) plitki, a še vedno vznemirljivi in privlačni glasbi za široke množice. Depresije in jamranja je bilo dovolj.
Na obalo med San Franciscom in Los Angelesom je sredi devetdesetih let tako silovito pljusknil novi val kalifornijskega punka. To ni bila več nespodobna glasba za revolucionarne mulce, temveč melodična glasba za neprilagojene mulce. Ali ima to še kakšno zvezo s pravo idejo punka? Ja? Ne? Prepiramo se lahko v nedogled… Mislim, da bi bilo najprej treba zastaviti vprašanje, kako se je lahko glasba, zasnovana na nihilizmu odpadnikov in strogo ločena od elit, tako hitro in udobno znašla v srži mainstreama?
Nadaljevanje devetdesetih
Prav novi kalifornijski punk je najlepši dokaz, da se je Johnny Rotten (z)motil, ko je na ves glas vpil: »No future!« Punk je imel prihodnost in ta je bila zelo donosna. Vključno z do-it-yourself (naredi sam) etiko je postal konkretna roba na tržišču. S pojavom Green Day, Offspring in Rancid se je iz beznic in nočnih programov na študentskih radijskih postajah preselil v osrednje medije, v prime time in redno rotacijo na MTV-ju. Postal je pop! Prišlo je namreč do neverjetnega konsenza: vrnile so se z »razgrajanjem« Dead Kennedys izgubljene lahkotne in poletne melodije, le da v punkovski preobleki. Geografske posebnosti, način življenja in mladinska kultura so si zadovoljno segli v roke. Tovrstne skladbe na postajah niso bile samo prisotne, temveč so začele narekovati tempo vsakdana. Nova generacija punkerjev je namreč imela nekaj, česar prejšnje niso imele – skupno izhodišče, glasbeno televizijo MTV. Pop punk je z njo postal nova globalna metafora, ne več lokalna. Vsakdo je z domačega kavča lahko videl, kaj uspeva, kaj se prodaja, in se začel tako obnašati. Prek tega je prihajalo tudi do poprave preteklih krivic in marsikateri bend, ki je pred tem dobesedno gagal za preživetje, je postal širše prepoznan kot pionir »novega« zvoka – Descendents, na primer. Besede Terrieja Hoolieja, slišane v čudovitem filmu Good Vibrations (2012): »Če ima New York frizure, London hlače, ima Belfast razlog!«, so z ekspanzijo novih medijev na hitro zbledele. Zven punka se je nehal razlikovati od mesta do mesta. Temu primerno se je začela obnašati tudi okostenela glasbena industrija, ki je v začetku devetdesetih podvomila o pravilnosti številnih odločitev in z ihto želela pod svojo streho spraviti čisto vse, kar je vsaj malo dišalo po uspehu. Komercialnih spodrsljajev (Butthole Surfers, Jezus Lizard, Babes In Toyland) se pravzaprav ne da prešteti. Nove punkovske skladbe so postale potrošna roba, zato oblikovalci okusa na radijskih in televizijskih postajah znotraj programa niso niti mogli niti smeli mimo njih. Ne nazadnje so se celo The Clash pojavili v reklami za Levi's. In ko prepričaš medijske (u)stroje, se število poslušalcev hitro povečuje. To so spoznali tudi nekateri »naveličani« punkerji in ustanavljali neodvisne založbe. Glavni je zagotovo Brett Gurewitz, ki je v obdobju, ko je njegova matična skupina Bad Religion podpisala pogodbo z multinacionalko Atlantic, izstopil iz benda in se povsem posvetil svoji leta 1980 ustanovljeni založbi Epitaph, ki je pomenila odskočno desko za Rancid, Pennywise in Offspring. Na drugi strani je majhna založba iz Berkeleyja Look Out Records na sceno spravila Green Day. V vsej svoji zgodovini punk nikjer ni naletel na tako množično odobravanje poslušalcev; ne punk v izvornem občutku besede ne njegova pop različica, če pomislimo na Buzzcocks in The Undertones. Legendarni DJ John Peel je seveda izvzet iz tega štetja. Glasniki novega in neobremenjenega kalifornijskega punka so namreč do tedaj veljavna radijska pravila, da glasbeniki neodvisnih založb nimajo kaj početi na komercialnih radijskih postajah, izjemoma le v nočnem času, postavili na glavo. V samo nekaj mesecih so imeli Rancid, Green Day in Offspring več predvajanj kot vsi njihovi kalifornijski predhodniki iz miljeja punka in hardcora v vsem prejšnjem desetletju. Prekomanda iz klubov in manjših dvoran na velike stadione in hipodrome je bila logičen in naraven korak v evoluciji benda in scene.
Privlačne in igrive vibracije novega kalifornijskega punka v nezmanjšanem obsegu prepričujejo še danes, četudi večjega »booma« ni več mogoče pričakovati. Baza poslušalcev ne raste, se pa sproti obnavlja. Razmere so se nekolikanj spremenile, a ne veliko v škodo bendov, ki uspešno nadaljujejo tradicijo. Nekateri so v nekaterih odtenkih odrasli (American Idiot, Green Day) in punku vrnili nekaj nekdanje angažiranosti, drugi še vedno nagovarjajo najstnika v nas (Pennywise), tretji se sprehajajo med odtujenostjo in občasnim resnim razmislekom (Rancid, Offspring). Vsi pa obljubljajo dobro zabavo, če ne za možgane, pa za vzdržljive noge.
