Gostujoči dirigent Michael Sanderling, ki po svojih referencah spada v zlati abonma, je dokazal svoje mojstrstvo že v predstavitvi teme Brahmsovih Variacij na Haydnovo temo. Ta je bila mehko frazirana, v dinamiki valujoča, posredovala je nujno eleganco. Na podoben način so bile dejavno oblikovane tudi naslednje variacije, pri katerih je dirigent ves čas iskal kontraste v izrazu in kompozicijski ideji ter zadrževal eruptivno energijo, da bi se ta potem lahko razprla na najpomembnejših mestih. Ob tako premišljenem oblikovanju pa je orkester premogel tudi dovolj ritmične gibkosti, zato je škoda, da morda dirigent ni nekoliko popustil vajeti tempa predvsem v finalni variaciji.
Da gre za izjemnega dirigenta, so potrdila tudi tista redka orkestrska mesta v Mozartovi Koncertantni simfoniji, kjer je orkester ostajal živ, glasbeno oblikujoč. Solisti, vsi po vrsti člani Orkestra Slovenske filharmonije (Pietro Savonitto, Jurij Jenko, Jože Rošer in Paolo Calligaris), so svoje delo opravili suvereno in v muzikantskem pogledu solidno, čeprav se je zdelo, da bi se sicer iz precej rutinskega Mozartovega koncerta dalo na kakem mestu iztisniti tudi več živosti, ritmične odločnosti in morda ansambelsko uglajenost zamenjati s solistično subjektivnostjo.
Če je bil nenavaden začetek koncerta, ki je obetal izjemen večer, je bil še bolj presenetljiv zaključek, saj smo poslušali Schumannov redko izvajani Rekviem. Gre za eno zadnjih skladateljevih del, nastalih, tik preden so se dokončno pokazali vsi znaki duševne bolezni. Če ne bi v koncertnem listu prebrali imena avtorja, bi verjetno tavali v megli, saj le redki majhni prebliski tega sakralnega dela izdajajo velikega skladatelja. Tako se poslušanje skladbe, ob kateri se je mogoče nekoliko skrivnostno spraševati, ali si je ni skladatelj zamislil kot nekakšno posmrtno mašo za lastno življenje, spreminja v nenavaden potop v miselno stanje nekoga, ki visi na robu tuzemskega. Melodično in harmonsko gradivo se ne zdi preveč navdahnjeno, celota se nagiba v nasičeno, posamezni glasovi so redko izstopajoči, nenavadno je razmerje med zborom, solisti in orkestrom, kar vse skorajda nujno priča o tem, da so morale biti skladateljeve mentalne sposobnosti v času pisanja že okrnjene. A kljub takšni polovični opravilni sposobnosti se skozi goste teksture vendarle tu in tam oglasi kak drobec tipične Schumannove liričnosti, kar v prvi vrsti velja za sklepni Benedictus. Težko je ocenjevati, ali bi se dalo iz skladbe iztisniti še kaj več, a opaziti je bilo, da Sanderling skladbo jemlje resno, da išče vsakršen barvni, harmonski in melodični detajl, ki bi zmogel glasbeno tvarino vzvaloviti. Združena zbora Slovenske filharmonije in Megarona sta pela urejeno, slovesni vsebini primerno, a včasih tudi s premalo barvno-dinamične raznolikosti, podobno pa je ostajal čustveno zastrt tudi kvartet sicer urejenih pevskih solistov (Mojca Bitenc Križaj, Nuška Drašček, Žiga Čopi, Tomaž Štular).
Ob silni ponovljivosti in predvidljivosti podobnih »klasičnih« koncertov sta izstop z nadpovprečno izvedbo Brahmsovih variacij in nato tudi spust v čudaško glasbo Schumanna vendarle pokazala, da je tudi v klasičnem dovolj življenjskega soka sedanjosti.