Potem ko je Gorenjski kvartet pred 66 leti v celovškem studiu posnel drugo verzijo Golice, ki so ji s pomočjo tehnike eksperimentalno dodali prepoznavni odmev, kot da bi pritrkavali zvonovi, glasbeni svet ni bil več enak prejšnjemu. Avsenikov inštrumentalni diamant, kakršnega poznamo še danes, je na celovškem radiu zelo pogosto vrtel glasbeni urednik Ljubo Hartman. Usoda je hotela, da je prav v tistih dneh ob Vrbskem jezeru dopustoval Fred Rauch, urednik priljubljene zabavnoglasbene oddaje münchenskega radia Wunschkonzert. Potem se je odvrtelo: Hartman mu je povedal, da odmevno melodijo izvajajo godci z Gorenjskega, Rauch si je sposodil posnetek in ga začel predvajati na Bavarskem. Melodijo je samovoljno preimenoval v Trompeten-Echo oziroma Odmev trobente, ime ansambla Gorenjski kvartet pa spremenil v Oberkrainer kvartet, kar je Slavku Avseniku v tistih povojnih časih precej zagrenilo življenje. »Na moj ljubljanski naslov so začele iz tujine prihajati polne vreče dopisnic, na vseh pa je bil naslov: Slavko Avsenik, Oberkrainer. Nemško ime nam je doma začelo povzročati hude težave. Obtožili so nas nemčurstva. Novinarji in politiki so dobili slastno kost za glodanje. Bilo je veliko zavisti in nekateri novinarji so si vse, kar jim je ustrezalo, tolmačili po svoje.«
In res. Gorenjski kvartet je s svojimi novimi vižami, ki so jih leta 1954 začeli vrteti na našem radiu, naredil pravo malo glasbeno revolucijo in »strokovnjaki« so začeli zmajevati z glavo, češ da gre za škodljivo glasbo, ki bo, če bo šlo tako naprej, počasi povsem zasenčila izvirne ljudske melodije.
Drugače so razmišljali pri založbi Telefunken in so začeli železo kovati, dokler je bilo vroče. Pohiteli so in za nemški trg izdali prvo malo ploščo s štirimi skladbami: poleg Odmeva trobente so nanj uvrstili še skladbe Spomin, Praznovanje na deželi in Veseli svatje. Istega leta je Avsenikova zasedba dobila dokončno podobo kot kvintet, od tedaj pa so se ansamblu vrata v studie ter na svetovne odre na široko odprla.
Ideja iz tovarne
Fantje izpod Robleka so zasloveli, ko so že leta 1954 za radijsko oddajo Četrtkov večer na Radiu Ljubljana posneli skladbo Na Golici. Tedaj še brez kitare in brez kasnejšega odmeva, zaradi česar je ta verzija večini poslušalcev danes pravzaprav neznana. Motiv za dobri dve minuti in pol dolgo melodijo se je Avseniku porodil v nočni izmeni v tovarni Tonosa v Savljah, kjer je bil zaposlen kot pletilec. »Medtem ko je pletilni stroj udarjal v hitrem ritmu, sem si začel brundati motiv za polko: ta-rara-pa-pam. Ker not ne poznam, sem motiv s pikami in krogi, ki sem jih kasneje znal razvozlati le jaz, zapisal kar na škrnicelj od malice. Melodijo sem zjutraj na harmoniko zaigral bratu Vilku, on pa je napisal aranžma,« je v pogovoru za Nedeljski dnevnik pred leti razkril Slavko.
Povedal je še, da je polko poimenoval po Golici zato, ker na tamkajšnjih pobočjih maja cvetijo narcise, ki jim domačini pravijo ključavnice, njega pa so spominjale na zvonce. In od tedaj v Sloveniji velja, da brez Golice ni veselice. V začetku šestdesetih so veselice trajale tudi po šestnajst ur. »Veselice na vrtu gostilne Pri Jožovcu so privabile tolikšno število ljudi, da so si nekateri poiskali svoj prostor kar na drevesih. Na začetku smo igrali le nekaj narodnih in osem ali deset lastnih melodij, ko pa je prišla na vrsto Golica, so se ljudje razživeli in zahtevali, naj jo ponavljamo, saj jim je, kot so številni povedali, vsakokrat zvenela kot nova.«
V zgodnejših letih so Avseniki vsak »špil« začeli s hitro polko Veseli svatje, kasneje pa z Golico; skratka, vedno se je začelo z zelo udarnim ritmom. Za počasnejše skladbe je Slavko Avsenik znal reči, da je valček, ki ne spravi ljudi na plesišče, zanič. Na slovenskem trgu je takšna Golica, kot jo poznamo danes, na mali gramofonski plošči izšla leta 1957, dve leti po izidu v Nemčiji. B-stran singla so zapolnili s skladbo Iz Bohinja.
Melodija Na Golici, ki je dobila več kot 600 priredb, je dandanes uvodna špica številnih glasbenih prireditev, televizijskih in radijskih oddaj, nekateri so si jo naložili na mobilne telefone, navijači pa z njo proslavljajo športne zmage in zadetke (gol-ica).
Spretni in podjetni nemški urednik
Kot pri vsaki uspešni zgodbi tudi pri tej ni šlo brez grenkih izkušenj. Medtem ko so Avseniki snemali v studiu bavarskega radia, je Rauch za skladbo napisal kratko besedilo, s katerim Golica ni bila nikoli predvajana. Slavku in njegovemu bratu Vilku Ovseniku je v preddverju, kar tako mimogrede, v podpis pomolil avtorsko pogodbo in si na tak prebrisan način na nemškem govornem območju kot soavtor skladbe Trompeten-Echo za vse večne čase zagotovil neverjetni delež od tantiem: on petdeset odstotkov, pravima avtorjema Golice, bratoma Avsenik, pa je pripadala druga polovica.
Golico poznajo po vsem svetu, Avseniki pa so naši največji kulturni ambasadorji. In čeprav je za večino krona njegove glasbe Na Golici, nam je Slavko v zadnjem intervjuju, 28. januarja 2015, pol leta pred smrtjo, razkril, da je zanj vsaj enakovredna melodija z naslovom Melodija za tebe, ki jo je leta 1980 napisal za klarinetista Bineta Rudana. Slavko je skupaj z bratom Vilkom napisal okoli 1000 avtorskih melodij. Njune uspešnice izvaja na tisoče ansamblov doma in po svetu, v svoj program jih je uvrstil tudi znameniti orkester Jamesa Lasta. Zaradi izjemnih glasbenih dosežkov so Slavka Avsenika leta 1979 uvrstili v leksikonsko publikacijo Who is who, na vrhuncu slave pa so ga v tujini poimenovali »Johann Strauss dvajsetega stoletja«. Slavko, skromen, kot je bil, pa je pri tem le zamahnil z roko in rekel: »Bolj ko sem bil znan, bolj sem bil preprost in ponižen. Saj veste, kako je s tem, enemu klobasa prija, drugi pa je ne mara. Skratka, slaven biti je lepo, slaven živeti pa sploh ni preprosto.«
Ansambel bratov Avsenik je z izvirno kombinacijo glasbil, izredno avtorsko zmogljivostjo in brezhibno izvedbo začel povsem novo obdobje v zgodovini evropske glasbe. V Evropi je bilo ustanovljeno kar 150 klubov prijateljev ansambla. Njegova glasbena pot je bila povezana tudi z Nedeljskim dnevnikom. Tako je njegov ansambel leta 1988 na prevaljskem trgu pred desettisočglavo množico igral na Podoknici za 104 leta staro slavljenko Marijo Debelak. Slavko Avsenik, ki ga je na predlog bralcev Nedeljski dnevnik januarja 2015 razglasil za Slovenca stoletja, je s svojo glasbo navduševal občinstvo v številnih evropskih državah, pod njegovim vplivom pa se je v ZDA razvila posebna glasbena zvrst, imenovana »clevelandska polka«.
Od Jankovica do Karajana
Avseniku je pred leti enega največjih komplimentov poklonil ameriški kralj polke Frankie Jankovic. Dobitnik grammyja, čigar koncerti so bili razprodani po vsej Ameriki, je v svoji biografiji zapisal, da ni on svetovni kralj polke, kot so ga v ZDA okronali, ampak da ta naziv pripada Slavku Avseniku.
In za vsemi temi priznanji in uspehi stoji Golica, ki jo je nemška agencija za zaščito glasbenih pravic Gemma leta 2003 razglasila za največkrat predvajano inštrumentalno skladbo po drugi svetovni vojni. Zgodba o Golici je hkrati zgodba o milijonskem občinstvu, ki so ga zlati fantje izpod Robleka s svojo glasbo navduševali skoraj štirideset let, je zgodba o ansamblu, ki je izdal več kot 120 nosilcev zvoka, prodal več kot 31 milijonov plošč, od tega 33 zlatih – plošča Zlati zvoki je dosegla celo petmilijonsko naklado. Je zgodba o godcih, ki so igrali na več kot 10.000 koncertih, kar trikrat jih je Herbert von Karajan povabil na oder Berlinske filharmonije. Je zgodba o zasedbi, ki drži svetovni rekord v neprekinjenem muziciranju – več kot 300 večerov zapored.
