Vprašanje je torej, kaj se zgodi, ko tako popolno glasbilo trešči ob glasbo Gustava Mahlerja, ki vendarle razpira vrsto razpok, divjih viškov in tudi resigniranih nižišč, kjer se glasba odpira eksistencialističnim premislekom. Seveda je Šesta simfonija, ki so jo izvedli gostje iz Dresdna, v marsičem drugačna od Druge simfonije, ki smo jo poslušali slab teden pred tem. Veliko manj se odpira transcendenci in romantični sublimnosti, hkrati pa ostaja tudi na formalni ravni kljub povečanim dimenzijam – tako trajanja kot zasedbe – jasno zavezana klasicističnim obrazcem. A znotraj takšne simfonične distanciranosti se vendarle skriva občutenje osnovne tragičnosti sveta, ki vodi od začetne koračnice z vojaškimi utripi prek divjega scherza in pomirjenega, pastoralnega počasnega stavka k končni apoteozi tragičnega, katere simbol predstavlja gotovo ogromno leseno kladivo s svojo glasno, a zadušeno odrezavo zvočnostjo: tretji udarec je Mahler črtal v vraževerju, da gotovo označuje smrt.
Seveda pa je mogoče tudi drugačno »branje« – in to je gotovo odlika simfonije. Takšno, ki v ospredje postavlja gostoto glasbenega stavka, jasnost formalnih robov in pikantnost najrazličnejših instrumentacijskih detajlov. Zdi se, da se je dirigent Daniele Gatti, izjemen mojster taktirke, ki z nekaj skopimi telesnimi gibi uspe zarisati najbolj pretanjene glasbene fraze, oprijel bolj takšnega objektivističnega branja. Razbrati je bilo mogoče številne interpretacijske detajle, ki so dokazovali tako njegovo nepresahljivo muzikalnost kot izjemno odzivnost orkestrskih glasbenikov (izjemni so bili prvi hornist, trobentač in koncertni mojster), toda tik preden bi zvoki zdrsnili proti bolj zanosnemu, je Gatti vajeti tudi pridržal. Tako nam je ta velika dresdenska harfa dala izjemen zvok, valovanje, zmožna je bila tudi izrazitih agogičnih sprememb (tako imenovana Almina tema v prvem stavku), izjemne zvočne občutljivosti (Andante), menjav razpoloženja (Scherzo), a se hkrati ni zapisala izjavljanju, razkazovanju svetovnega nazora. Občudoval sem gladki, gibki tok simfonične tvarine, orkestrsko zlitost, Gattijevo mojstrstvo, a ves čas sem ostal predvsem navdušeni opazovalec in manj prizadeti naslovnik.
Gattijeva pot je gotovo legitimna in utemeljena v partituri, moji pridržki predvsem subjektivni. A ko delam obračun letošnjega festivala, moram sam krono vendarle nadeti Gardinerju in Buniatišvili.