Borut Bučar - Bodo bi moral svoj častitljivi osebni jubilej s svojimi odrskimi prijatelji praznovati že konec lanskega leta, a so morali koncert prestaviti. Ampak zdaj je vse nared, da se 16. februarja vendarle zgodi. Koncert pod naslovom Swingarija: 90 let klarinetista Boruta Bučarja bo v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani.
V jazzovskem svetu se je Bodo uveljavil kot klarinetist solist, aranžer in vodja jazz ansamblov, ki je skozi svojo več kot sedemdesetletno glasbeno kariero ves čas prisegal na tradicionalni jazz, blues in swing. A zaradi tega ni bil nič kaj »zaprašen«. Na klarinetu je razvil prepoznaven osebni izraz, ki ga drugi občudujejo, sam pa pravi: »Eno kompozicijo nekdo odigra tako in drugi drugače, čeprav obdelujeta isto materijo. Zagotovo imam svoj slog, ki sem ga oblikoval skozi dolga leta prakse, in tudi če igram kaj drugega, se čuti, da igram jaz. To lepo pohvalo sem dobil večkrat, to v glasbi pomeni, da si osebnost, da si nekaj posebnega.« Doštudiral je tudi arhitekturo in nekaj časa celo opravljal poklic arhitekta, dokler ni ljubezen do glasbe dokončno pretehtala.
Zvestoba rojstnemu mestu
Ljubljana je za Boda matični prostor, kjer se je rodil in kjer se je rodila tudi njegova glasbena identiteta, saj je tu prvič spoznal jazz in se povezoval z lokalnimi glasbeniki. Odraščal je v glasbeni družini, in preden se je dokončno odločil za klarinet, je igral tudi klavir, kontrabas, saksofon. Njegova sestra Tatjana Bučar, ki živi in dela v Nemčiji, je bila vrhunska pianistka, druga sestra je igrala harmoniko, njegov stric Danilo Bučar (1896–1971) je bil dirigent, skladatelj in igralec, njegov oče Julij Bučar pa je bil pravnik in dirigent pihalnih godb. Bodu je prvi klarinet poklonil ugledni skladatelj in profesor Jakob Jež.
V Ljubljani so se zgodili njegovi odrski začetki, ko je kot mlad klarinetist začel nastopati v plesnih in jazz orkestrih. Vse do danes je ostal reden gost Big Banda RTV Ljubljana, sodeloval pa je tudi z drugimi ljubljanskimi ansambli, orkestri in jazz zasedbami. Ljubljana je bila vedno epicenter slovenske, regionalne in tudi mednarodne jazz scene, in na Radiu Ljubljana je kot član Seven Dixies posnel prve jazz posnetke v nekdanji Jugoslaviji. Postal je stalni substitut Plesnega orkestra Radia Ljubljana, ki ga je vodil maestro Bojan Adamič, kjer je igral tenorski in altovski saksofon.
Po svetu naokrog
Ves čas pa je okušal tudi mednarodne odre. Z ansamblom The Generals je potoval po Avstriji, Nemčiji in Švici, kjer je nekaj časa tudi bival. Nato je leta 1981 v Ljubljani ustanovil Greentown Jazz Band in z zasedbo prodrl po vsej Evropi in v ZDA, kjer so imeli kar šestnajst daljših turnej. Prav med ameriškimi kolegi jazzisti je dobil vzdevek Bodo. Zasedba je delovala kar štirideset let in odigrala več kot tisoč koncertov. Preigravali so tradicionalni jazz, swing in dixieland, Bodo je skrbel za zelo izdelane aranžmaje. Njegova zajetna diskografija šteje okrog trideset plošč, zadnjo je posnel pred tremi leti, ko si je omislil nov kvintet. To je v bistvu kvartet jazz kitarista Primoža Grašiča, skupaj so posneli album Čudoviti izdih, z jazz standardi in priredbami znanih skladb.
Skladbe, ki so nastale s kvintetom, bodo poustvarili tudi na Swingariji. Med gosti tega večera bodo še ansambel Swingatan, ki po žlahtni tradiciji Djanga Reinhardta goji avtorski swing z evropskim pečatom, prenovljena zasedba Greentown Jazz Band pa bo preigrala nekaj standardov v sodobni preobleki. Zadnja na sporedu bo brezčasna Schubertova Ave Maria, ki jo je Bodo odel v jazzovsko balado.
Zvestoba tradiciji
Kar zadeva Bodovo zvestobo tradicionalnemu jazzu, pravi: »Glasbeniki se izoblikujemo glede na vplive okolja, način življenja, osebna nagnjenja. Zame zagotovo nista atonalna muzika in eksperimentalen jazz, saj sem privrženec mainstreama. Vse novo po navadi prihaja iz New Yorka, ampak tam je tisti, ki zna igrati mainstream, vedno cenjen. Odkar se zanimam za jazz, se je izoblikovalo vsaj sedem struj znotraj te glasbe, med drugim cool jazz, bibop, free jazz. Sam sem od začetka igral tradicionalni jazz, potem sem prešel na swing, pri katerem še vedno vztrajam. Danes se nasploh igra drugačen jazz, treba je kar nekaj časa poslušati, preden sploh razbereš določene jazzovske elemente.«
Zato o sodobni sceni pravi tudi, da »v jazzu pravzaprav vlada izredna situacija: vsi hlastajo za najnovejšim ali za nečim, česar sploh še ni, potem pa si to sami izmislijo, kar pa se ne posreči vedno. Slovenija je majhna dežela in ima veliko dobrih glasbenikov, zato me skrbi, ali se bodo sploh lahko zaposlili. Sploh ker ima jazz glasba v primerjavi z drugimi glasbenimi zvrstmi manj publike. Zunaj je seveda drugače, v ZDA smo igrali tudi pred pettisočglavo množico.«
Jugoslovanski oziroma slovenski jazz, ki ga je sooblikoval tudi Bodo, nikoli ni bil samo glasba. Bil je tudi javni signal, deklaracija intelektualcev, nekakšna vez med socialistično državo in zahodom, eden od motorjev upora, vztrajnosti. Vztrajnost je tudi Bodova osebna lastnost. To niso le vsakodnevne vaje na klarinetu v domačem studiu sredi Ljubljane, temveč je to tudi potreba po gibanju, zaradi česar ostaja v formi, zasebno in na odru. Nekoč je bil aktiven športnik, potapljač, član potapljaške zveze in tudi mednarodni sodnik, zadnja leta pa se takšnim skrajnostim raje izogne in zavije »le« v fitnes.