Divlje jagode, bosansko-hercegovski prvaki hard rocka ali celo heavy metala, so na zadnji dan minulega julija nastopili na festivalu Wacken, največjem heavy metal festivalu, ki od leta 1990 poteka v istoimenskem nemškem mestu. Letos so tamkaj nastopili tudi Judas Priest, Def Leppard in Scorpions, vendar na osrednjem prizorišču, medtem ko so bosanske legende dobile priložnost na manjšem odru Wasteland.
Na festivalu Wacken so letos resda, čeravno na zabavnjaškem odru, nastopili tudi njihovi sonarodnjaki Dubioza Kolektiv, v letih 2015 in 2018 pa tudi slovenski metal zasedbi Noctiferia in Cordura. Vseeno gre udeležbo Divljih jagod razumeti kot priznanje za njihovo skoraj petdeset let trajajočo kariero, kar obenem vzbuja zanimanje po seznanitvi z drugimi poskusi jugoslovanskih rockerjev na Zahodu, od koder smo rokenrol seveda uvozili.
Iz Amerike na delovno akcijo
Poskusov je bilo kar nekaj. Vključno z že omenjenimi Divljimi jagodami, ki so leta 1986 v Londonu posnele album v angleščini, za katerega je besedila prispeval Aleksander Mežek, vendar jim ni uspelo več od nekaj klubskih nastopov z vrhuncem s koncertom v londonskem klubu Marquee. Obenem se je avantura izkazala za rušilno. Albumu z angleškim prevodom njihovega imena Wild Strawberrys ni uspelo prepričati zahodnega občinstva in posadka se je kaj kmalu povsem sprta vrnila domov, nato je vokalist Alen Islamović še prestopil v Bijelo dugme.
Tudi za skupino Bijelo dugme je mednarodni poskus iz leta 1975, ko so posneli angleško različico Šta bi dao da si na mome mjestu z angleškim naslovom Playing a part. Obenem je skupina leta 1976 obiskala ZDA in imela idejo o turneji, vendar so od nje odstopili, ker naj bi za organizacijo stali proti socialistični Jugoslaviji usmerjeni osebki. Cel poskus je navrgel, da se je Goran Bregović v domovino vrnil z dvovratno kitaro gibson in da so v ZDA posneli skladbo Goodbye Amerika, v kateri so izrazili razočaranje nad ZDA, češ da je tamkaj za dolar mogoče kupiti vse, tako prijatelje kot slavo. Dejansko pa so dojeli, da slava tamkaj ni tako dosegljiva, kot jim je bila v Jugoslaviji. Povrh so s poskusom izzvali kritike, češ da so preveč prozahodno usmerjeni, ki jih je Bregović poskusil omiliti s tem, da je kompletno zasedbo peljal na delovno akcijo Kozara 76.
Nemara gre za prve jugorockerje, ki so poskusili na Zahodu, šteti koprske Kamelone. Za njihov največji uspeh se šteje dvotedensko igranje v milanskem klubu Pepper, medtem ko se na Otok niso prebili. Nekaj kasneje, leta 1974, v letu, ko je Aleksander Mežek pod imenom Aleksander John v Angliji posnel album As Days Go By, je pri italijanski založbi pod imenom The Kornelyans poskusila tudi Korni grupa, ki je objavila veliko ploščo Not Ordinary Life. Medtem ko je Mežek v Angliji obstal, je Korni grupa zaradi neuspeha plošče konec leta 1974 razpadla.
Po diktatu menedžerja
Skupina September je poskusila leta 1978, ko se je odpravila v ZDA, na Florido, kjer so v tamkajšnjih studiih posneli ploščo Domovino moja in igrali na nekaj koncertih, med drugim tudi z zasedbami, kot sta The Marshall Tucker Band in Santana. Janez Bončina - Benč je pred leti na teh straneh opisal dogodivščino: »Prva lekcija je bila hotelska. V New Yorku so nas nastanili v hotelu, ki je stal 175 dolarjev na noč, a sva s Popom Asanovićem odkrila hotel, v katerem se je dalo bivati za 12 dolarjev, nakar nas je menedžer vprašal: Kam pa vi? Razložil nam je, da moramo bivati, kjer oni določijo. Zadnje dejanje je bila zgodba o pogodbi, ko jo še vedno hranim. Takrat sem prvič izvedel za pojem drobnega tiska, na kar so nas opozorili fantje v studiu, s katerimi smo se spoprijateljili. V drobnem tisku je pisalo, da bi bili v primeru podpisa njihovi deset let. Tudi če ne bi uspeli, bi ostali njihovi dolžniki. Eni so bili za to, da ostanemo, drugi ne, kajti še vedno je bolje biti prvi na vasi.«
Zasedbi Smak leta 1978 in Atomsko sklonište leta 1983 sta poskusili na podoben način. Svoje južnoslovanske uspešnice so prevedli in zapeli v angleščini, praviloma na iste inštrumentalne podlage. Crna dama je postala Black Lady, Treba imat dušu je postala If I Could, Žuti kišobran pa je v angleški različici slišati pod naslovom 1983 ali (200 years ago). Čeprav se angleške različice Atomskega skloništa z vokali Sergia Blažića zdijo od vseh jugorockerskih poskusov v angleščini še najbolj konkurenčen material, tudi Puljčanom ni uspelo. Nasploh so jugorockerji dojeli, da se jim bolj kot s prebijanjem na Zahod splača iskati »svetovni zvok« za domače potrebe, kar je navrglo številna snemanja domačih plošč v tujih studiih. V Angliji so albume v materinščini posneli Smak, Bijelo dugme, Riblja čorba in Atomsko sklonište, v ZDA poleg Septembra vsaj še Josipa Lisac, Azra je snemala v Nemčiji in na Nizozemskem, Prljavo kazalište na Švedskem.
Edina jugouvrstitev na Billboard
A Bruno Langer, basist in šef Atomskega skloništa, ni odnehal. Tako je leta 1992 izdal tretji tujejezični album in s pevcem, ki mu je angleščina materni jezik, posnel skladbo Chinese Bike. Ta naj bi bila po legendah edini južnoslovanski rock izdelek, ki se je kdaj uvrstil na lestvico Billboard 100. Pa se ni. To ni uspelo nikomur, so se pa temu še najbolj približali Laibach, ki so se s ponatisom albuma Opus Dei leta 2024 uvrstili na 49. mesto angleške lestvice albumov, z albumom The Sound of Music iz leta 2018 pa na drugo mesto britanske lestvice neodvisnih albumov.
Laibach veljajo za najuspešnejšo jugoslovansko rock zasedbo na Zahodu, pa čeravno izhajajo iz alternativnih vod, iz katerih so izšli tudi Disciplin A Kitschme, s katero je Dušan Kojić med letoma 1995 in 2005 na angleškem trgu poskušal z manj uspeha. Laibach so hkrati edini južni Slovani, ki so nastopili v radijski oddaji Johna Peela, znamenitega voditelja na BBC1, prav tako so edini, ki so podpisali pogodbo z založbo, kot je Mute Records, edini, ki so imeli po ZDA pet turnej, ki niso bile namenjena zdomcem, temveč ameriškemu občinstvu. Ne nazadnje so tudi edina južnoslovanska zasedba, ki jo zahodni rock zvezdniki iz zasedb Rammstein, Marylin Manson in Nine Inch Nails navajajo kot svoj vzor. Je pa treba upoštevati, da je Chris Novoselić, basist Nirvane, med letoma 1981 in 1982 eno leto prebil v Jugoslaviji oziroma pri sorodnikih na Hrvaškem, kjer je izrazito poslušal in spoznal jugorock.