»Še vedno je iskrivega duha,« zagotavljajo glasbeniki, ki jih je Mojmir Sepe, skladatelj, aranžer, trobentač in pianist, te dni obiskal na vajah za koncert, s katerim se bodo poklonili njegovemu častitljivemu jubileju. In menda se koncerta še posebej veseli, ker ga bodo predstavili v nekoliko drugačni luči, kot pa smo vajeni – popevk in šansonov, po katerih slovi, bo sicer tudi nekaj na sporedu, toda predvsem bomo lahko poslušali njegova manj znana dela iz njegovega sicer obsežnega simfoničnega in ritmosimfoničnega opusa.
Začelo se je s swingom
Pri šestih letih je začel igrati klavir, nanj je igrala njegova mama, ki je tudi pela. Pel je tudi njegov oče, mednarodno uveljavljeni operni in koncertni pevec Franjo Schiffrer. V dijaških letih pa se je zaljubil v trobento. S »prepovedanega« Zahoda so se mladi glasbeniki »okužili« s swingom, bluesom in jazzom, zato je že kot študent pristal v Plesnem orkestru RTV Ljubljana, ki ga je takrat vodil maestro Bojan Adamič. Več kot dvajset let je nato v njem igral trobento in občasno dirigiral; veliko so snemali, hodili po turnejah po Jugoslaviji in nekdanji Sovjetski zvezi, pozneje tudi po Evropi. Že takrat je napisal skladbi Brez besed in Pridi, dala ti bom cvet, ki ju je predstavil na Evrosongu. Igral je tudi v manjših zasedbah, najbolj angažirano v svojem Ansamblu Mojmirja Sepeta, igrali so na številnih jazzovskih festivalih in posneli eno prvih jazzovskih plošč v Jugoslaviji.
Druženje z Ježkom
V začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja je postal urednik zabavne glasbe na Radiu Ljubljana, tam se je sodelovanje s še enim radijskim oziroma televizijskim ustvarjalcem, satirikom, pesnikom in pisateljem Franom Milčinskim - Ježkom le še poglobilo. S tem prijateljstvom smo Slovenci dobili prvo televizijsko oddajo na temo šansona, Niso samo rože rdeče, predvsem pa je ta kakovostna glasbeno-gledališka zvrst dobila svoje mesto v zavesti slovenske javnosti. Skupaj sta nato ustvarila kar nekaj žlahtnih melodij – pesmi Oj, Mari, Stari lajnar in Rock and roll je Ježek posvetil prav Sepetu, sicer pa sta v tandemu spisala tudi songe Zakaj Vietnam, Party kot na sodni dan, Ta tvoj zakaj in številne druge.
»Če je besedilo popevke komplicirano, se težko prigaraš do neke melodije. Nekatera besedila pa kar sama zapojejo. Na primer Ježkova so tipično takšna,« je rad povedal Sepe. Vedno je prisegal na tehtno poezijo, zato je veliko sodeloval tudi z drugimi kakovostnimi pisci – z Gregorjem Strnišo sta tako med drugim ustvarila nepozabno popevko Zemlja pleše, z Brankom Šömnom je nastala Kje je tista trava, z Ivanom MinattijemNekoga moraš imeti rad, z Elzo Budau pa Poletna noč, ki so jo ob 40-letnici Slovenske popevke razglasili za najboljšo popevko zadnjih štirih desetletij.
Melodije za soprogo
Najlepšo, resnično ljubezensko zgodbo pa sta uglasbila s soprogo Majdo Sepe. Ta se je najprej učila baleta, nato petja, prav pri očetu svojega bodočega moža, in potem kmalu opravila avdicijo za Ljubljanski jazzovski ansambel. Bila pa je tudi manekenka in prav na eni od modnih revij sta se spoznala z Mojmirjem. Ta ji je potem skomponiral kar nekaj skladb, ki danes pišejo slovensko glasbeno zgodovino – leta 1972 je Majdi Sepe za skladbo Med iskrenimi ljudmi strokovna žirija Slovenske popevke dodelila prvo mesto, besedilo je prispeval Dušan Velkavrh; dve leti pozneje je na istem festivalu zmagala še s skladbo Uspavanka za vagabunde (nagradi mednarodne žirije in občinstva), še dve leti pozneje pa jo je občinstvo nagradilo za Pismo za Mary Brown; obe besedili je spisal Ježek.
Sepetov opus je ogromen. Vse svoje delo v partiturah, glasbenih tiskovinah in številne korespondence je pred desetimi leti, ob svoji osemdesetletnici, ko so potem pripravili tudi razstavo, poklonil NUK. In le delček tega bo slišati v sredo zvečer, ko bodo njegovo glasbo igrali glasbeniki RTV Slovenija, torej iz ustanove, kjer je Sepe pustil največ svojih ustvarjalnih let. Dirigiral bo Patrik Greblo, gostje pa bodo vokalistki Eva Hren in Nina Strnad, pianist Klemen Golner in rogist Tomaž Gajšt.
