Letošnji življenjski Prešernov nagrajenec dr. Mirko Cuderman se je leta 1930 rodil v Tupaličah kot Friderik Cuderman očetu Ignacu, vrvarju, trgovcu in gostilničarju, ter materi Frančiški. Osnovno šolo je obiskoval v Preddvoru, gimnazijo v Kranju. Kar sam se je ob zboru v domači cerkvi v Preddvoru naučil igrati klavir in orgle ter voditi zbor. Formalno izobrazbo je pridobil šele na zasebnih urah pri skladatelju Stanku Premrlu, ko je že obiskoval teološko fakulteto v Ljubljani, da bi postal duhovnik. Tam je vodil tudi zbor bogoslovcev.
Vedoželjni kaplan
V duhovnika je bil posvečen leta 1954. Postal je kaplan v trnovski cerkvi, kjer se je zvrstilo veliko poznanih intelektualcev med duhovniki, denimo pisatelj Fran S. Finžgar. A zdržal je le dve leti, vedoželjnost ga je odpeljala na Dunaj, kjer je na tamkajšnji univerzi študiral cerkveno glasbo, dirigiranje in muzikologijo, iz slednje je doktoriral. V Ljubljano se je vrnil leta 1960, postal pomočnik regensa chori ljubljanske stolnice in po devetih letih tudi regens chori, torej ravnatelj stolnega kora. Pozneje je soustanovil in vodil zbor Consortium musicum (1968–2010), vodil je tudi Komorni zbor RTV Slovenija (1984–1991) ter dal pobudo za ustanovitev Slovenskega komornega zbora v Slovenskih filharmoniji in ga tudi umetniško vodil (1991–2009).
Zasluga mu gre, da je kot umetniški vodja repertoarje sestavljal iz najzahtevnejših vokalno-inštrumentalnih skladb. To dejstvo so izpostavili tudi člani žirije za podelitev Prešernovih nagrad. Zapisali so še, »da ga zaznamujejo premišljen poustvarjalni pristop, estetsko izčiščena interpretacija, skrbna izvedba, muzikalna občutljivost, muzikološka kritična presoja virov, izjemno poglobljeno poznavanje repertoarja in gigantska energija«.
Med muzikologi pa je obveljalo, da »Cudermanove interpretacije izhajajo iz estetskih premis druge polovice 20. stoletja, ki so se v slovenski vokalni glasbi počasi uveljavljale v sedemdesetih letih. Označuje jih zmerno modernističen odmik od opulentne zvočnosti do popačenosti stopnjevane ekspresivnosti, značilne za interprete prejšnje generacije. Pri iskanju ravnovesja med formalnimi in izraznimi prvinami je izhajal iz koncepta zvestobe glasbenemu delu (Werktreue). V okviru skromnih možnosti slovenskega okolja se je pri izvajanju del starejše glasbe zanimal tudi za uveljavljanje prvin historično informirane izvajalne prakse.«
Gigantski antologiji
Consortium musicum je bil njegov zbor; ustanovil ga je kot društvo leta 1968, in sicer po zgledu dunajskih glasbenih društev, kot denimo znamenit zbor Dunajskega pevskega združenja Wiener Singverein. Ljubiteljske pevce je izmojstril in z njimi posnel za naše razmere gigantsko zbirko 23 plošč Musica sacra Slovenica, ki je prva celovita predstavitev slovenske cerkvene glasbe. Prvi posnetek je bil posnet še na stare PVC-gramofonske plošče. Zbor je formalno deloval do leta 2010.
Snemanja slovenske zborovske ustvarjalnosti je nadaljeval s Slovenskim komornim zborom v Slovenski filharmoniji (zbor je vodil do upokojitve leta 2009). Na njegovo pobudo so posneli in izdali dve monumentalni antologiji: že omenjeno zbirko Musica sacra Slovenica z zborovsko glasbo 19. in 20. stoletja je s profesionalnim zborom znova posnel, tokrat na kar 33 ploščah (gre za več kot 600 skladb), lotili pa so se tudi kompleksnega snemanja slovenske posvetne zborovske glasbe 19. in 20. stoletja, ki je potem izšla na celo 56 zgoščenkah (s 1250 skladbami) v zbirki Slovenska zborovska glasba. Poznavalci pravijo, da je s tem ustvaril celovit, muzikološko utemeljen in avtentično izveden pregled slovenske sakralne in posvetne zborovske glasbe. Sicer pa je Cuderman deloval tudi mednarodno, ne le da je z zbori obiskal marsikatero državo in celino, ampak so na njegovo povabilo v Slovenijo prihajali tudi slavni dirigenti.
Razdajanje glasbi
Zadnje desetletje pred upokojitvijo je vodil še en naš izredno pomembni vokalni sestav, Slovenski oktet; zdaj je njihov častni član. Prvi skupni projekt je bil ravno nastop okteta na podelitvi Prešernovih nagrad v Cankarjevem domu v Ljubljani. Takrat so skupaj oblikovali nov zvok sestava, to je bila tudi 50-letnica delovanja enega naših najpomembnejših kulturnih ambasadorjev. Pri oktetu zdaj pravijo, da je dr. Cuderman zanje velik umetnik, ki je svoje življenjsko poslanstvo posvetil glasbi – pravzaprav je živel in se razdajal za glasbo.
Cuderman je z zanj značilnim entuziazmom veliko prispeval tudi k dvigu kakovosti ljubiteljskih zborov po Sloveniji, nad katerimi sicer bedi Javni sklad RS za kulturne dejavnosti. Nekaj let je služboval v upravi časopisa Družina, bil vodja arhiva v Slovenski filharmoniji ter predaval na dveh univerzah – na Akademiji za glasbo v Ljubljani različne predmete, bil je tudi med soustanovitelji oddelka za cerkveno glasbo, na teološki fakulteti pa je ravno tako predaval o cerkveni glasbi.
Vse življenje je zbiral različne muzikalije, tako doma kot po svetu, zlasti notni material, pa seveda številne zvočne posnetke. Doma se je menda nabralo gradiva za 60 omar. Gradivo je pred desetimi leti doniral JSKD, ki je poskrbel za odprtje Slovenskega zborovskega arhiva v ljubljanskem uršulinskem samostanu, kjer je zdaj več kot 60.000 enot, javno dostopnih zborovskim strokovnjakom in drugim zainteresiranim raziskovalcem.
