Kot nadobudni mladi pevec bi morda kariero še naprej gradil v Sloveniji, a so ga sredi zagona ustavile razmere, ki so nastale po menjavi vodstva v ljubljanski Operi, kamor ga je povabil takratni ravnatelj dr. Borut Smrekar, in večletna prenova stavbe. Umetniški ansambel je stagniral, zato je zapustil redno službo. Z rednim angažmajem je nato za krajši čas poskusil še v mariborski Operi, dokler se ni odločil za svobodo in tujino.
Kaj študijskega je trenutno na vašem pultu?Pripravljam se na svojo novo vlogo, Jasona v operi Medeja skladatelja Luigija Cherubinija, za Glasbeno gledališče v Linzu. Vmes imam še predstave v Badnu, kjer v Ločeni ženski pojem vlogo Karla van Lyssewegheja. Avstrijski skladatelj Leo Fall je avtor te precej neznane operete tudi za Avstrijce. V linškem teatru ni bila izvedena več kot 50 let, v Sloveniji pa sploh še nikoli. Note sem tokrat dobil dokaj pozno, šele januarja, zato študiram zelo intenzivno.
Kaj priprava operne vloge zahteva od pevca?Pri vsaki vlogi je treba najprej predelati tekst, vsebino. Za vlogo Jasona potrebujem še posebno koncentracijo, ker je zgodba o Medeji že sama po sebi zelo težka, kompleksna; ubijanje otrok, varanje… Tokrat pojem v francoščini, medtem ko so dialogi v nemščini. V francoščini sicer že nekaj časa nisem pel, nazadnje Wertherja v mariborski Operi, mi pa ta jezik v grlu zelo leži; ob Wertherju sem pel že tudi Fausta, Don Joséja v Carmen. Vse besede si tudi fonetično podpišem, tega sem se naučil od gospe Neubauerjeve v ljubljanski Operi in je zelo koristno.
Po navadi za študij neke vloge potrebujem dva, tri mesece: predelam opero, jo prepojem, pregovorim in jo nato za nekaj časa odložim, da se usede. Nato pa vlogo intenzivno ponavljam, dokler nisem na konju, kot rečemo. To je takrat, ko se melodija in teksti začnejo sami pojavljati v mojih mislih, ko recimo vozim ali sem na sprehodu. Takrat vem, da sem na pravi poti, da možgani že sprejemajo, da je vloga že v meni.
Večkrat je del libreta tudi govorjena beseda. Kaj za pevca pomenijo prehodi med petjem in govorjenjem?Teh prehodov je v operetah mnogo in so zelo pomembni. Za grlo, glasilke je govorjena beseda nedvomno bolj naporna, sploh če je prehodov v eni predstavi veliko. Za občutek: pri govorjenju se uporablja več kot sto mišic, pri petju mnogo manj. V operi Medeja je vmesnih dialogov malo, več se poje. Vsekakor je za pevca najboljše, če lahko samo poje.
Največ ste v zadnjih letih sodelovali z gledališčem Bühne Baden. Za kakšno gledališče gre?Moj prvi angažma v Avstriji je bil v opereti Cigan baron leta 2009, v tem letu pa sem angažiran za vlogi Grofa Stanislausa v opereti Ptičar in Belmonteja v Mozartovem Begu iz Seraja, kar bo že moja 14. produkcija v tem teatru. Gre za mestno gledališče, po velikosti in proračunu primerljivo z ljubljansko Opero, le da pokrivajo več glasbenih zvrsti, od muzikalov, operet do oper. Včasih je bilo samostojno gledališče, pozneje so ga priključili gledališču iz St. Pöltna. V Badnu so redno angažirani samo baletniki, orkester in zbor, solisti pa gostujemo.
Z gledališčem iz St. Pöltna je ljubljanska Opera leta 2006 že sodelovala pri svetovni praizvedbi Offenbachove opere Renske nimfe; kritiki so vas takrat hvalili po pevski in igralski plati.To je bila nepozabna izkušnja. Nastopil sem kot stotnik Franz Waldung, vlogo sem pozneje interpretiral še večkrat.
Morda imam res to danost, da sem na odru prepričljiv. Zelo pomembno se mi zdi, da umetnik na odru pristno upodablja vlogo in ne sebe. Četudi zavoljo nekaj nenatančnih tonov. Obiskovalci pridejo v gledališče, da se potopijo v neki drug svet, hočejo doživetje; hočejo videti občutke ljudi na odru.
Inštrument pevca je celo telo. Na kaj vse pazite?Res je, ne pojemo samo z glasilkami, pojemo s celim telesom. Glasilke so samo dve struni, ki vibrirata. Ne bom rekel, da se je treba v življenju bolj paziti, morda se je treba le čemu izogibati, denimo papricirani hrani, ker draži sluznico in s tem glasilke. Za telesno kondicijo je pa treba skrbeti. Minili so časi, ko so blesteli operni pevci obilnejših postav, ki tudi niso kaj posebej migali po odru. Zdaj je treba početi marsikaj, potrebe in želje režiserjev so drugačne, včasih že nemogoče. (Smeh.) Sploh opereta je mnogo bolj dinamična od opere. V čast in veselje mi je, da v tem žanru, ki je dejansko tipično avstrijski, lahko pri njih pojem »njihovo stvar«.
Tudi Münchenski simfoniki vas k sodelovanju niso povabili samo enkrat.Dvakrat sem sodeloval z njimi, koncerti so bili v Münchenski filharmoniji, prvi tudi na mestnem gradu. Na sporedu je bila italijanska literatura, večinoma Puccini, s kolegico pa sva pela duete in arije. Drugič je bil večer posvečen Verdiju. Drugače zdaj na Bavarskem sodelujem z odličnim pihalnim orkestrom iz Meringa.
Kako krmarite s statusom samozaposlenega v kulturi?Pravzaprav imam velik tehnični, birokratski problem. Kadar imam projekt v Sloveniji, imam status samozaposlenega v kulturi. Do maja lani ga sploh nisem imel in sem delal po pogodbah, pri tem pa mi je naša ljuba država ogromno vzela. Samo s temi sredstvi ne bi mogel preživeti niti sebe, kaj šele družino. Ko grem v Avstrijo, sem tam zaposlen, zaposlijo me za obdobje projekta. Pred tem moram v Sloveniji svoj status odjaviti. Sem torej večni gost na Ajpesu, tam zaposlene gospe me že dobro poznajo in potem se skupaj šalimo, ali sem se prišel prijavit ali odjavit.
