Marko Hribernik je od 15. oktobra novi umetniški vodja SNG Opera in balet Ljubljana. Prvič je v tej hiši dirigiral že leta 2004, opero Alojza Ajdiča Brata, kot mlad, obetaven dirigent. Na akademiji za glasbo je končal študij klavirja, nato pa se iz dirigiranja specializiral na Dunaju. Zadnjih dvajset let sodeluje praktično z vsemi slovenskimi profesionalnimi orkestri, na akademiji pa je docent za orkestrsko dirigiranje.
Ko ste bili še podiplomski študent maestra Uroša Lajovica na Dunaju, ste v intervjuju povedali, da je treba glasbeno kariero graditi počasi, korak za korakom. Je priložnost za mesto umetniškega vodje Opere prišla ravno v pravem času?V življenju dirigenta je vsekakor tako, da ne more preskakovati stopnic. Denimo virtuoz na violini se lahko hitreje uveljavi, dirigent pa potrebuje čas, kilometrino, zorenje; vendarle je to neka vodstvena funkcija. Sedanja priložnost je nedvomno še ena stopnica naprej, zahteva še večjo odgovornost. Z odgovornostjo pride tudi večja svoboda in obrnjeno, vsekakor je to zame velik izziv.
Vaš predhodnik Branko Robinšak za mesto umetniškega vodje ni kandidiral. Je vaše imenovanje pravno nedvoumno?Imam naziv pomočnik ravnatelja za področje opere, gre pa za funkcijo umetniškega vodje Opere. Moje imenovanje je vezano na mandat sedanjega ravnatelja Staša Ravterja.
Veliko zaposlenih ni zadovoljnih s sedanjim ravnateljem. Mislite, da boste »preživeli« celoten mandat?Ne verjamem, da bi se v ustanovi kaj spremenilo na hitro. V velikih ustanovah vedno prihaja do trenj. Opero poznam že dolga leta, poznam vse umetniške in neumetniške skupine, in ko sem premišljal o viziji dela kot umetniški vodja, sem razmišljal o evoluciji, ne revoluciji.
Počasi se stapljam s situacijo, iz danega bom skušal peljati stvari naprej, v organski razvoj. Takšna kompleksna ustanova, ki je tako vraščena sama vase, te mora najprej sprejeti, šele potem lahko zapelješ neko pot. Revolucionarni rezi v tej hiši ne delujejo. Vsak novi ravnatelj ali umetniški vodja s sabo rad prinese velike ideje, zame pa bo izziv, da brzdam svoj ego in prevelike ideje. Naj se razvijajo spontano. A razvijati se morajo.
Menite, da je močan ego del karakterja umetniškega poklica?Tudi to je zame izziv. Že v stari Grčiji je veljalo in tudi Friedrich Nietzsche je pisal, da je glasba edina umetnost, ki je dionizičnega pola, se pravi, da procesi potekajo v desni polovici možganov, to pa pomeni, da se na glasbo odzivamo impulzivno, prihaja iz globin in je zato tako prepričljiva in neposredna. Glasbeniki smo podvrženi tem energijam, kar pomeni, da se lahko takoj navdušimo za neko stvar, koga objamemo, hitro pa koga tudi očrnimo. Dobri medčloveški odnosi so bistvo uspešnega umetniškega kolektiva. V ta namen bomo dvakrat na teden tudi skupaj meditirali.
V čem je specifičen ljubljanski umetniški ansambel v primerjavi z recimo mariborskim?Ljubljanski teater se nedvomno razlikuje po tem, da imamo tu redno zaposlenih veliko več solistov in sezonsko izvajamo veliko več predstav. Tendence v svetu sicer gredo v smer »la stagione« teatra, se pravi, da se soliste najema pogodbeno ali za določen čas, zaradi česar je lahko bolj fleksibilen. Lahko pa je pozitivno tudi to, da imaš neki stalen nabor solistov. Če ti uspe ustvariti dobro vzdušje in jih modro zasedati v prave vloge, lahko steče zelo dobra sinergija.
Kakšen bi bil najbolj optimalen repertoar za ljubljanski ansambel? Tradicija govori o italijanski operi…Ansambel mora izvajati čim širši stilni diapazon repertoarja, ker se s tem bogati. Kot je za disciplino orkestra recimo pomemben Mozart, tako je za razvoj pevca pomembna Verdijeva fraza. Zanimiv pa je recimo fenotipski pogled. Povprečen slovenski pevec je na neki način že fizionomsko opredeljen, kar zadeva repertoar. Slovenci praviloma nimamo širokih ličnic in zobnega loka, zato iz nas prihajajo bolj lirični glasovi in ne toliko veliki dramski, ki jih najdemo drugod, recimo na Balkanu. Tudi v notranjosti smo lirski narod: imamo poeta Prešerna, imamo Cankarja, ki je tudi lirik, bolj imamo izražen ženski princip. Če hočem na repertoar recimo uvrstiti neko veliko nemško ali italijansko glasbeno dramo, moram povabiti tudi goste. Rekel bi, da nam fenotipsko bolj leži francoski operni repertoar.
Dosti programskih odločitev ste podedovali, kaj konkretno pa bo vašega?Robinšak je repertoar za letošnjo sezono zastavil pretežno italijansko, ohranil ga bom v celoti, snujemo pa že prihodnjo sezono, ki bo stilno pestra. Ker nam situacijo kroji covid-19, je v zraku negotovost. Treba je biti pripravljen na več scenarijev.
Boste v času umetniškega vodenja opere še šli tudi za dirigentski pult?Letos sem se vsem že dogovorjenim dirigentskim angažmajem v hiši razen ponovitev Čarobne piščali odpovedal, da se povsem posvetim novim zadolžitvam. Pomembno poslanstvo pa je zame, da skrbim za razvoj mladih umetniških moči: za dirigente, pevce, inštrumentaliste. Osvežil bi rad predvsem pevske vrste, ker se pojavlja medgeneracijski razkorak.
V koronarazmerah, ko je moral moral orkester igrati na odru, se recimo med sabo slabše slišijo in tudi zvočna slika v dvorani ni optimalna. Igrali smo tudi priredbe oper za manjše zasedbe, ki se jih poslužujejo recimo v manjših teatrih, ampak so bolj izhod v sili. Z inšpektorjem orkestra Bojanom Gombačem in tehniko si prizadevamo pogoje izboljšati, saj se bodo gledališke hiše ponovno zagotovo odpirale postopoma in pod enakimi pogoji kot spomladi in septembra.
