Končni izplen je bil v luči »nove« Evrope bolj ali manj opredeljen že vnaprej – meja ni več stvar ali vzrok ločevanja, temveč povezovanja. Malodane smo po terenu hodili z radirko v roki in zanosno brisali zarjavelo železno zaveso, tisto prekleto rdečo črto, ki nam je bila tako napoti med našimi vrlimi kontrabantskimi podvigi. Takrat si seveda nihče ni predstavljal, da bomo – v tem primeru – dobrih trideset let kasneje znova obnavljali lokacije osimskih mejnikov. Ali sredi noči nabasali še na kakšnega Aškerčevega literarnega junaka. Pa s tem ne mislim na fizične ovire, temveč na tiste, ki so pognale v nekaterih (preštevilnih) glavah. Potovanje v preteklost je navsezadnje vse bolj množičen konjiček v teh prostorih, zato je četrtstoletno vztrajanje festivala, kot je No Borders Music Festival, še toliko bolj pomembno. Prvič zaradi ideje kot take in drugič, ter ne nazadnje, zaradi trenutno vseprisotne epidemiološke svetovne vaje.
Vrnimo se 24 let nazaj, v leto 1996. V nekaterih krogih ob zahodni tromeji je tudi ob pomoči Evropske unije vzklila nič kaj skromna in kar precej drzna ideja, da bi v regiji oblikovali serijo vrhunskih glasbenih dogodkov, ki bi izžarevali odprtost pravkar odpirajočega se prostora. Obmejna regija je bila kot nalašč za čezmejno sodelovanje in prvotna no borders ideja je poleg Trbiža v koncept vključevala tudi Bled in Celovec, ki pa se po letu 2001 nista več odzvala. Enkrat takrat je informacija o festivalu prišla tudi v notranjost Slovenije in prve delegacije so romale na koncerte novega tria Chicka Coree, kvarteta Charlieja Hadena, malijske glasbenice Rokie Traore, kitarskega mojstra Georgea Bensona… in Manuja Chaoja. Da poimensko izvrsten program ni bil zgolj muha enoletnica, smo se prepričali že v naslednjih sezonah, ko so se na trgu v centru Trbiža in Tablji (Pontebba) zvrstili Chaka Khan, Caetano Veloso, Terence Trend D'Arby, Femi Kuti, Buddy Guy, Solomon Burke, Marc Ribot, Amos Lee, James Blunt…
Ravno s selitvijo v bližnjo Tabljo (2004) je v okviru programa prišlo do prve mikrolokacijske decentralizacije, ki je s koncertoma Björk in R.E.M. (Villa Manin, Codroipo) ter Madonne in Brucea Springsteena (stadion Friuli, Videm) doživela še večji razmah. No Borders Music Festival se je tako v samo nekaj letih iz (pre)drzne ideje razvil v najpomembnejši glasbeni festival v Furlaniji - Julijski krajini, nekakšen vzorčen model vsem podobnim porajajočim se festivalom v regiji, na čelu z donedavnega ugaslim Fierra Della Musica (Azzano Decimo), ki pa se je letos po dveh letih tišine zaradi lokalnih političnih razprtij znova vrnil na sceno. Na vso srečo je glasba nadaljevala dialog zunaj politične raznolikosti.
Preko vseh ovir
To je nasploh že od nekdaj vodilo No Borders Music Festivala ali festivala brez meja: da glasbo obravnava kot temeljno in univerzalno komunikacijsko sredstvo, ki premaguje etnične, jezikovne, socialne in geografske ovire. Omenjena selitev na večja prizorišča, kot sta Villa Manin in nogometni stadion v Vidmu, pa ni bila edina. Na neki točki so tvorci festivala izvedli še eno prelomno potezo: zavedajoč se turističnega potenciala regije so izbrane koncerte pomaknili v notranjost Julijskih Alp in na višje nadmorske višine. Neokrnjena narava vzdolž in navzgor ob tromeji je bila namreč odlično zagotovilo, ob dejstvu, da naravna kopališča ob Rabeljskem jezeru, slikovitost Belopeških jezer, raznorazne kolesarske poti, gorske ture in ferate privabljajo veliko število gostov s te in onih strani meja. Na poti proti tokratnemu koncertnemu prizorišču po dolini od Trbiža do Nevejskega sedla (Na Žlebeh) je bilo na nekakšni visokogorski rivieri ob cesti nagnetenih ogromno avtomobilov in kamperjev vseh možnih slovenskih, italijanskih, avstrijskih in nemških registrskih tablic, pa tudi kakšna nizozemska in angleška se je našla vmes. Nekje na svoji polovici (v letih 2008 in 2009) je festival izvedel še bolj temeljito decentralizacijo ter poiskal nova, alternativna koncertna prizorišča, ki pa niso bila nastanjena v mestih, temveč na smučiščih, planšarijah in v naravnih amfiteatrih v osrčju Julijskih Alp. Sprva so tam ob »neprimernih« urah – ob osmih ali desetih zjutraj, okrog poldneva, ob 14. uri – nastopali domači glasbeniki, kasneje pa so v višje nadmorske višine zvabili tudi širše bolj prepoznavna ali razvpita glasbena imena. Leta 2018 je na planini Pecol (Altopiano del Montasio) na okoli 1500 metrov nadmorske višine pred 3000 poslušalci s solističnim klavirskim recitalom (o)čaral francoski skladatelj Yann Tiersen, dobri dve leti kasneje pa je njegovo vajo ob pomoči tolkalca na isti lokaciji ponavljal akustični Manu Chao. Obiskovalcev je bilo sicer manj, vendar to nikakor ne odpade na neprivlačnost izvajalca (lani je pod geslom »koncert presenečenja« nastopil na italijanski strani Kanina pred več kot 5000 obiskovalci), temveč na epidemiološke zadržke, ki so v Italiji veliko bolj znosni in prijazni do ljudi, predvsem pa razumljivi vsem organizatorjev prireditev. Manuju je nedvomno v tolažbo, da je razpoložljivih oziroma dovoljenih 1000 vstopnic razprodal v manj kot minuti!
Parola Sold Out (Razprodano) na spletni strani in v obliki traku čez polepljene koncertne plakate ni zaustavila nekaj sto ilegalnih obiskovalcev, nedvomno dobrih poznavalcev terena, ki so z vseh koncev »kapljali« na prizorišče. Prostorno globok naravni amfiteater pač omogoča razpršene pristope in daleč od odra kmalu lahko postane blizu. Če vas predstrah pred modrasi, poleg sezonskih krav edinimi pravimi domačini te visokogorske četrti, ne prepriča v drugačne oblike iznajdljivosti. Tako se je na prizorišču pri sirarni na planini Pecol zagotovo zbralo več kot administrativno dovoljenih 1000 obiskovalcev, ki so najprej morali zagristi v niti ne tako kratek in strm vzpon z Nevejskega sedla in se za dve uri prepustiti pripeki vročega opoldanskega sonca. Tam jih je pričakal asketski oder in medicinska služba, ki je vsakomur na vhodu v improvizirano prizorišče s »šusom« v čelo izmerila temperaturo. O morebitnih prenašalcih virusa ni nikdar završalo med vedno večjo množico na planini. Ta je prihajala od vsepovsod, vseeno pa v nobenem trenutku ni bilo zaznati jezikovne ali kakršnekoli druge pregrade. V duhu lika in dela Manuja Chaja se je (pričakovano) napovedovala hipijada, kjer nepoznavanje njegovih besedil v francoskem, španskem, italijanskem, angleškem, arabskem in portugalskem jeziku za prisotne ne bo nobena nepremostljiva ovira. Njegovi preprosti in spevni refreni gredo namreč vsem hitro v uho, ponavljanje fraz, kot so tekila, seks in marihuana, pa med poslušalce vedno prikličejo prijetne odtenke s hedonističnih strani življenja, ki jih Manu Chao predstavlja kot alternativo požrešnemu in nepravičnemu vsakdanu. Te ključne besede so znotraj intenzivnega koncertnega programa razporejene na strateški način, da se ljudje ob njegovih nagovorih lahko hkrati sprostijo in zamislijo. Pri njem smo že iz preteklih izkušenj vajeni, da gre za fešto z razmislekom. Vsak lahko iz nje vzame ali odnese ali pusti, kar mu paše.
Naslednje leto bo boljše
Nekaj minut čez 14. uro je v spremstvu svojega tolkalskega pribočnika Manu Chao ob splošnem odobravanju z vedrim nasmehom zakorakal na oder in najprej preko monitorja razprostrl rdečo majico, na kateri je bila Kolumbova barkača Santa Maria in napis: Ilegalne migracije so se začele leta 1492. Pričakovanja je najprej nekoliko umiril z dvema povsem novima skladbama, ki pa tudi v akustični obliki bistveno ne odstopata od njegove dobro utečene aranžmajske formule, ki temelji na principu žanrske lepljenke, od gverilskega punka in worldbeata do latina in reggae sieste. Glasbena matrica kot taka ne zahteva veliko napora, niti v sebi ne nosi pretiranih skrivnosti, vendar pri njegovi glasbi nikdar ni šlo za kaj več. Koncerte že od nekdaj šteje za kolektivno terapijo, kjer je glasba v službi sporočila oziroma (njegovih) političnih stališč. Manu Chao je svoj glas na samostojni poti posodil diskriminiranim in potlačenim, zato z angažiranimi besedili – od (sub)urbanih frustracij do političnega terorizma – podaja bridke komentarje o naši stvarnosti, zlasti tisti, ki ostaja skrita za bleščečimi naslovi in lažnimi novicami. Ali gre v tem primeru za protestni pop ali pop, ki protestira, bi morali vprašati množico pod odrom, ki se je sprva po nareku službe držala koncertnih pravil, sedela na travniku na varni razdalji od odra, dokler na valovih razposajenih zborovskih uspešnic (Bongo Bong, Malegria, Pinocchio, Me Gustas Tu, Mala Vida, Bienvenida a Tijuana, Clandestino) ni pozabila na nacionalna zdravstvena pravila in vdrla do odra. Nadzor karabinjerjev je od organizatorja zahteval, da koncert prekine in avditorij povrne v prvotno stanje, če želijo, da se koncert nadaljuje. To je bilo seveda tudi odlično izhodišče, da je Manu Chao ponovil največkrat izrečeno frazo tistega popoldneva: »Next year better.« (Naslednje leto bo boljše.) Venček, posvečen Bobu Marleyju (Mr. Bobby/Iron Lion Zion), je situacijo pomiril in uro in pol trajajoč koncert pripeljal do mirnega konca. Tistih nekaj pretiranih navdušencev so umirile tudi prosto plavajoče opojne substance, ki so krožile na krilih prijetnega gorskega vetriča.
S tradicionalnim zmagoslavnim dvigom rok na koncu koncerta in prstom, usmerjenim v že omenjen logotip na majici, je Manu Chao še enkrat spomnil na svojo – četudi v zadnjem času bolj na simbolni ravni – plat borca za socialno pravičnost in pravice migrantov. Nasploh je bil konec prejšnjega tedna odlično razpoložen, saj so že večer pred koncertom na družbenih omrežjih zakrožile njegove slike s kolesarjenja po Kranjski Gori ter fotografiranja z naključnimi mimoidočimi, ki so njegov veder nasmeh prepoznali pod Castrovo čepico. Po koncertu je do trajnega družinskega suvenirja prišel tudi Suško, izjemen lik in glasbeni poznavalec iz Ljubljane, ki mu je uspelo svojega sina Manuja za kodak trenutek postaviti vkup z umetnikom, po katerem je dobil ime. Visokogorski nastop je imel še eno prednost pred tistimi, ki smo jih vajeni na nižjih nadmorskih višinah. Semkaj ni segel telefonski signal, zato je bilo snemanje in takojšnje hvalisanje s fotografijami in filmčki na družbenih omrežjih zreducirano na minimum, tako da so se obiskovalci lahko zares posvetili glasbi in sporočilom – in brezskrbnemu uživanju v dolini prepovedanih zelišč, ali, kot bi rekel moj prijatelj Siniša iz Malmöja, sicer begunec iz bosenske morije: »Kako lahko nekdo prepove rastlino?« Nad tisoč metri nadmorske višine grehi tako ali tako ne obstajajo!
