Kako bi ocenili nedavni festival mladih slovenskih zasedb v Križankah?
Prijeten dogodek je bil, bolj bi rekla, da je šlo za en tak maraton. Člani vseh zasedb se poznamo, prav tako z ekipo, ki je organizirala koncert, vključno s tehniki, in vse to je navrglo prijetno vzdušje med nastopajočimi, kar se je preneslo na občinstvo, ki je energijo potem vrnilo. Lep koncert.
Govori se o slovenskem novem valu. Se strinjate s to oznako?
Lahko se strinjam, da se je z leti porodil neki novi val. Mi smo začeli leta 2010, leta 2015 smo prišli ven s prvim albumom. Ko smo začeli, ni bilo veliko sobendašev, zdaj jih je precej.
Zaznavno veliko v Križankah nastopajočih tako ali drugače izhaja iz Dolenjske, sploh pa gre pretežno za neljubljanske zasedbe in ob tem za zasedbe iz manjših slovenskih mest, ki obenem igrate urbano glasbo, kar navaja na pomisel, da gre za glasbo, ki jo je navrgla globalizacija. Splet in informacije, ki so postale dostopne po vsem svetu.
Mi smo iz Kisovca, iz rudarskih krajev, kar je zagotovo nekje v naši podzavesti. Nismo Ljubljančani, kar se zagotovo pozna. Pripadam generaciji, ki je začela glasbo odkrivati prek youtuba. Moji vplivi niso prišli iz domačega okolja, ker moja družina ni rockerska. Strokese, The Beatles, Pati Smith, Pixies in druge sem odkrila sama na spletu, seveda pa tudi prek neposrednih stikov z vrstniki v srednji šoli, ko je nastopil tudi ta neki punk moment. Danes je mogoče več slovenskih izvajalcev odkriti po radiu kot takrat in hvaležna sem, da obstajajo postaje, kot je Val 202 ali Radio SI, ker v Sloveniji ni veliko postaj, ki bi vrtele takšno glasbo. Druge postaje ne vrtijo rocka.
Pri besedilih niste radikalni.
Nismo, je pa v ozadju vseeno premišljenost. Vsa besedila se z nečim ukvarjajo, nagovarjajo neko temo, kot na primer Postapokaliptični svet. Seveda so emocije podlaga za vse.
Kolikšna je vaša komercialnost? Za koliko ljudi igrate v Mariboru, Celju, na Ravnah, v Murski Soboti ali kjer koli drugje.
Najbolj svež je podatek iz Maribora, kjer smo bili minulo soboto na Lentu in nastopili pred približno petsto ljudmi, kar je bil odprti koncert na prostem. Imamo kar dobre izkušnje. Radi igramo v klubih in klube po Sloveniji praviloma polnimo. Tipičen tovrsten klub je MKNŽ v Ilirski Bistrici, kjer se izročilo kluba prenaša iz generacije v generacijo.
Oni, kot tudi Črnomelj in še kdo, se zdijo zgleden primer, so pa tudi primeri klubov, kjer ni več lokalnih posadk, ki bi si prizadevale.
Nekateri klubi so res zastali, omembe vredni so ti, ki delujejo, obenem ni konca Slovenije, kjer zasedba, kot smo mi, ne bi mogla igrati. Od Izole do Gornje Radgone. Na vseh koncih Slovenije so ljudje, ki živijo za sceno.
V zadnjih dveh desetletjih se je zgodilo veliko konkurenčnih žanrov rocku, kot so rap, elektronika, slovenska in balkanska narodnozabavna glasba in še kaj. Kako, da vas ni potegnilo v kaj od naštetega?
V rock me je pritegnilo, ko sem uvidela možnost, da iz nič naredimo nekaj. Bila sem iskreno navdušena nad tem, da lahko delam glasbo brez obremenjenosti s tem, kaj se je v tistem trenutku poslušalo. In kot sem že rekla, se scena širi ne glede na malenkostna notranja razlikovanja. V časih moje mladosti sta bili Siddharta in Big Foot Mama, pa potem niti ne več dosti, medtem ko se zdaj ta delež glasbe in glasbenikov veča. Prav tako je opaziti, da se dogaja neko povezovanje. Siddharta imajo te čase za predskupino Delta Riff, ki so bili proglašeni za novince leta.
Delta Riff se zdijo zgleden primer sodobnega dogajanja pri nas. Mlada zasedba, ki se pojavi z vsem naenkrat. S spoti, promocijo, infrastrukturo. Nasploh se ponuja vtis, da se je glasbena mašinerija, vključno s profesionalnimi prenašalci opreme, tehniki, promotorji, odpravniki stikov z javnostjo in drugimi deležniki, razširila. In da se je tudi okrepila glasbena birokracija.
Kar mi kot romantičarki ni preveč všeč, je pa to neizpodbitno dejstvo, ki spada zraven. Tak je način, kako danes zadeve funkcionirajo. Izdati skladbo brez videospota ni pametno početje. Vsi se zavedamo tega, je pa od zasedbe do zasedbe odvisno, kako se tega lotevamo.
Vendar se nihče ne heca?
Ker ni prostora za hec. Vsi si želimo živeti od tega. To je primarna stvar v naših življenjih. Glasba je moja osnovna zaposlitev. Sistem je postavljen in je, kakršen je, prostor za iskanje svobode je znotraj glasbe.
Kdo je bilo občinstvo v Križankah?
Rekla bi, da nimamo vsi nastopajoči istega občinstva. Joker Out imajo seveda velik delež deklet, tudi pri nas ne gre zgolj za študentsko populacijo, ampak širok razpon, od otrok do sedemdesetletnikov.
Pri nemalo mladih slovenskih pop zasedbah je mogoče opaziti, da imajo pri snovanju lastnega izraza v glavi predpostavko občinstva na Škisovi tržnici ali Majskih igrah. Ste imeli tudi vi te vrste premisleke?
Če igraš na Majskih igrah, veš, kaj lahko pričakuješ, in zagotovo prilagodiš nabor skladb, kot ga prilagodimo, če igramo akustični koncert, na katerem vsi sedimo. Iščeš, kam peljati, in seveda gre tudi za prilagajanje.
Kako je z nastopi v tujini?
Pred covidom smo se ji bolj posvečali in zdaj se ji spet, pri čemer nam je Balkan vseeno najbolj domač.
Kakšen učinek lahko imajo enkratni nastopi na tujem?
Ne smejo biti enkratni, sicer ni učinka. Vrniti se moraš in težko je točno vedeti, kateri klub v mestu je tisti, kamor ti spadaš. Zgodi se, da prvič nastopiš v »napačnem« klubu, vendar srečaš ljudi, ki ti povedo, kje bi moral biti, in greš naslednjič tja.
V katero zahodnoevropsko mesto ste se največkrat vrnili?
Vračali smo se na Balkan in v vzhodno Evropo, na primer na Slovaško, prav tako v Italijo in Avstrijo, v Španiji smo bili na eni turneji, vendar nam je bilo tako dobro, da bi šli še, nismo še bili v Franciji.
Za koliko denarja se igra na tujem?
Če na koncu iztržiš pozitivno ničlo, je v redu. Vsaj na začetku je tako, se pa z vračanjem to lahko spremeni.
Imate kje na tujem osvojen teren?
Pred covidom bi se dalo to reči za Slovaško, prav tako Nizozemsko, sploh pa Balkan.
