Ljoba Jenče, pevka, zbirateljica ljudskega gradiva in pravljičarka: Staroselci so dragoceni učitelji

Bila sem na srečanju sedmih plemen, ki so še aktivna. Zberejo se enkrat na leto, s sabo prinesejo hrano, vsaka skupnost pove, koliko se jih je rodilo, koliko umrlo, kaj počnejo. Oblečejo se v obredna oblačila. Ko vzpostaviš poseben stik z zemljo, duhovnim svetom, vidiš, da obstajajo povezave med tem, kar so ljudje nekoč delali, govorili, živeli, ter okoljem; da torej zemlja ni mrtva in ta živost se vtiskuje v jezik posameznika, v njegovo moralo in kulturo, v kateri biva. To me je spomnilo na naš odnos do lipe. Še danes mi stari ljudje ob Cerkniškem jezeru govorijo, da so se včasih očaki srečali »sreid vasi pod lipo, pa so se pomenili, kaku bou, pa kaku ne bou«. In ta beseda je potem držala! Ti ljudje še živijo, izročilo je še vedno prisotno, spoštujejo zemljo, naravo – kolikor so pognojili in zorali, toliko so od zemlje dobili. Danes jemljemo zemlji več, kot ji damo. Staroselski sistem ni dovoljeval pohlepa, bil je skromen in ni bil udoben, a poštenje in ponižnost sta bila na prvem mestu. O tem danes ni prijetno govoriti.

Kulturna katastrofa je, da se takšna izročila spregledujejo. Glavni tok na Notranjskem je danes varovanje narave, nihče pa ne govori o varovanju jezerske kulture, čeprav na to opozarjam že 30 let. Projekt Hiše izročila iz Dolenje vasi V istem čolnu – Mladi čuvarji izročila, ki smo ga izpeljali prek razpisa EEA Grants in s katerim smo prenesli znanje štirih staroselskih veščin na mlade generacije, si je prislužil posebno omembo strokovne komisije evropskega združenja za kulturno dediščino Europa Nostra. A se na ta projekt Notranjski regijski park sploh ne odziva. Naš problem je, da je to »kmečko«, torej manjvredno, veliko je še drugih interesov.

So znanja, ki se jih ne da naučiti iz knjig, ker so vtisnjena v ljudeh; to so znanja o prostoru, naravi, drevesih, veščinah, kot so recimo kovanje, lanarstvo, destiliranje eteričnih olj, izdelava čolna. To so velika znanja za območje Cerkniškega, pa tudi celotnega porečja Ljubljanice. Imamo najdbe o rabi enodebelnega čolna izpred 8000 let, ampak zadnji nosilec znanja veščine dolbljenja dvodebelnega čolna je pa še živ. Imamo torej vez s kulturno dediščino Cerkniškega jezera, z živo tradicijo. Danes bi verjetno kakšen mlad podjetnik raje izdelal kalup in potem serijsko čolne odtisnil s 3D-tiskalnikom. Ne jelke, ne Jezerci, ne čolnarji – mi, domačini, kot kaže, sploh nismo več potrebni.

Ohranila sem preprostost in pristni stik, v brk sodobnim trendom, ko je treba glasbo prirediti, obložiti z mnogo inštrumenti, pompom, ojačevalci. Na Glasbenonarodopisnem inštitutu pravijo, da imajo nekatere ljudske pesmi že dvestoto priredbo priredbe. Ampak kdor se potrudi, gre k izvoru in vir tudi navaja. Z dvema kamnoma sem šla povsod, tudi na Kraljevo akademijo v London. Takrat so Sloveniji predali digitalizirana Valvasorjeva pisma; Valvasor je bil namreč v članstvo te akademije sprejet na podlagi teze o delovanju Cerkniškega jezera. Ko sem zaigrala na tista dva kamna in zapela preprosto pesem iz Notranjske, se je poslušalcev to neverjetno dotaknilo, uspelo mi je vzpostaviti nov odnos do tega izročila. Tako kot izvir Soče vedno znova osveži in napoji vsak rod, tako čisto mora ostati izročilo. Tržaški skladatelj Pavle Merkù mi je nekoč dejal: »Lipa mora nenehno zeleneti. Seveda bo z novo generacijo ista pesem zvenela drugače, ampak ni je treba prirejati.« Ali pa Milko Matičetov, ko me je učil izgovarjati rezijansko pesem o Lepi Vidi; rekel je, da pri mnogih sodobnih etno zasedbah sploh ne razume besedila in da je staro epiko treba spoštovati.

Zgodbe sem začela pripovedovati že leta 1988, leta 1993 pa sva se z Anjo Štefan v Angliji udeležili mednarodnega simpozija pravljičarjev. Seznanili sva se s sistemom pripovedovanja po principih waldorfske pedagogike; ta temelji na antropozofiji, ki upošteva celega človeka in tudi delo z rokami. Učili smo se pripovedovati pravljice, zraven pa smo predli volno. V tem meditativnem stanju so bili tudi naši predniki, naše predice, ki so si v dolgih zimskih večerih same predle lan za doto za poroko. To je kot trans: ko telo navadiš na določene gibe, volja postane nezavedna. Drugače potem pripoveduješ zgodbe, pravljica teče v naravnem ritmu. Že naslednje leto smo imeli na Kozjaku prvi mednarodni simpozij, to je bila velika iniciacija za slovenske pravljičarje. Izdelovali smo tudi trstenke, lutke, se učili pripovedovalskih spretnosti, pogovarjali o mitologiji in nacionalnem izročilu. Pozneje se je razvil še pripovedovalski festival.

V sedemdesetih je bil natečaj za turistični spominek Slovenije in domačin, akademski slikar Milan Rot je ustvaril sijajno podobo cerkniškega karnevala, čarovnico; metla je denimo izdelana iz posebnega grmička s Cerkniškega jezera. To so začeli popularizirati, turizem pa ima zelo rad etikete. Res se je v preteklosti zgodil požig obsojenih čarovništva, a v ljudeh ta zavest ni prisotna. »Pa kaj nam tla'čjo to coprn'co! Za nas kaj ni najbelj pomembnu jezeru?« Simbol naših krajev je tudi čoln, pa ščuka; pri nas je tako, da če rečeš riba, to vedno pomeni ščuka, druge ribe imajo imena.