A po drugi strani ne pomnim pianista, ki bi bil tako radodaren z dodatki, ki bi ob koncu uradnega dela koncerta s tako radostjo delil svojo umetnost s svojimi poslušalci. V teh zunanjih gestah se Sokolov močno razlikuje od današnje mlajše generacije glasbenikov, toda povsem samosvoj je tudi njegov »pogovor« s klavirjem in glasbo. Ta mu ni le nekakšna tvarina, prek katere lahko izkaže svoje tehnično mojstrstvo in potem tudi izraža svoja mnenja, temveč nujna, celo eksistencialistična hrana. V trenutku, ko se znajde za klavirjem, njegova osebnostna prezenca skorajda izgine, z odra je slišati samo še neznosno lepo oblikovano glasbo. A to izginotje ne pomeni, da Sokolov nima izdelane glasbeniške persone – prav nasprotno. Toda ta subjekt je tako zlit z glasbo, da pozabimo, da za njim stoji močna glasbena osebnost.
Ta pa se preliva v glasbo vsakršne slogovne provenience. Tako Sokolov v Beethovnovi Sonati ni sledil spoznanjem historične izvajalne prakse, niti se po drugi strani ni trudil, da bi izpod njegovih rok zvenel viharniško, romantično, temveč se zdi, da je predvsem iskal vsakršno možnost za poetično razgrinjanje melodije, za nežne preskoke, za kristalno jasnost izraza. Ni nenavadno, da je v iskanju ponotranjenih gest najdlje segel v počasnem stavku, v katerem je že v tem zgodnjem skladateljevem delu odkril zbrane kontemplacijske svetove. Prav iz teh je nato rasla izvedba skladateljevih poznih Šestih bagatel, v katerih se že kaže želja prestopa iz teleološko naravnane forme k bolj svobodnemu razpredanju romantične miniature. Beethoven formo šele nakazuje, zato se je pod prsti Sokolova šest glasbenih premislekov spremenilo v nekakšne filozofske meandre, v katerih so prevladovale fragmentirane melodične misli, mestoma postavljene v ostre, bojevite kontraste.
Izvedba Schubertove velike Sonate v B-duru v mnogih pogledih povsem ustreza pristopu Sokolova – razpira se predvsem pretanjeni melodiki, logika razvijanja sonatne forme je izmenjana z melodično poetiko, še posebej v prvih dveh stavkih, nato pa sledi prestop v bolj žanrsko, manj obremenjeno. To sta prav legi, ki ju Sokolov najbolj obvlada: z nekaj enostavnimi barvnimi nastavki je pred nas postavil Schubertovo melodijo, ki je zasijala v vsej nujni melanholičnosti in trpki preprostosti, nato pa se je umaknil bolj igrivi igri daljših tonskih nizov. Ob hitrejših pasažah je bilo sicer mogoče slišati tudi kakšne izmuznjene tone, zaradi česar bi težje govorili o pianistični perfekciji, toda vse, kar se Sokolovu izmuzne na površini, je povrnjeno na ravni izraza, ki vedno išče svojo pot proti poetični lepoti in eksistencialistični poglobljenosti.
Te je bilo na tokratnem koncertu glede na izbrani spored res veliko, skoraj preveč, toda dolgi niz dodatkov je odprl vrata tudi v druge svetove Sokolova – v opojno zasanjanost Chopina, celo njegov trdi svet akordov (Preludij), in v divjo razrvanost Brahmsa. Vede ali nevede nas je Sokolov prav na koncu dokončno razorožil in dokazal, da je iskanje notranjih glasbenih svetov še vedno bistveno vrednejše od pozunanjene virtuoznosti.