Živel sem v sanjskem mestu, ki hkrati tudi ni tako sanjsko, sploh dandanes. Tja še vedno odhajam, a se je v tem času marsikaj zelo spremenilo. Še bolj se je spremenilo od devetdesetih let, kar zna povedati Boris Kozlov, ki sem ga pred tremi leti pripeljal tudi k nam v goste in s tem nekako nenačrtovano opravil avdicijo za Big Band RTV Slovenija.
Iz središča New Yorka se izriva ustvarjalnost in reveže, zasedle so ga korporacije, pokupile stanovanja in druge nepremičnine, najemnine so vrtoglave in živeti tam kot umetnik je precej težko. S štipendijami je še šlo. Sicer pa se lahko preživljaš kot natakar, učitelj v glasbeni šoli, potem pa še malo igraš za dušo, a vse skupaj ni najbolj ustvarjalno. Odkar imam družino, si življenja tam sploh ne znam več predstavljati.
Vaši kolegi v big bendu so večinoma študirali v Gradcu. Kako daleč smo od jazzovskega oddelka na ljubljanski akademiji za glasbo?Oddelek za jazz je na konservatoriju, ni pa ga še na akademiji, kjer so sicer na voljo izbirni jazzovski predmeti. Jaka Pucihar si za oddelek zelo prizadeva in nekateri tam že poučujejo. Ministrstvo za šolstvo se je otepalo podpore, ker naj bi bilo premalo kadra. Zdaj kader je in še nekaj nas je, ki bi tam lahko poučevali. Kar nekaj je tudi mladih potencialnih kandidatov za akademijo, sploh tistih iz glasbene šole Edgarja Willemsa v Ljubljani. Imam občutek, da se jazzovska scena pri nas krepi.
Po kakšnem principu deluje umetniško vodstvo pri Big Bandu RTV Slovenija?Sem umetniški koordinator, medtem ko je umetniško vodstvo širše: Blaž Trček, Tomaž Gajšt, Aleš Suša, Aleš Avbelj in Patrik Greblo kot vodja glasbene produkcije RTVS. Skupaj sestavimo program, sam pa usklajujem gostovanja in vaje na urniku, dogovarjam se s tujimi agencijami, če gre za tuje goste.
Imate program za ljubitelje jazza, imate pa tudi projekte lahkotnejšega značaja, recimo abonma v SiTi Teatru BTC, s katerim ste začeli ta konec tedna.Abonma v SiTi Teatru je naslednik večerov v hotelu Mons, letos je četrtič in ima neke svoje značilnosti. Sodelujemo predvsem s slovenskimi glasbeniki, večinoma vokalisti, program pa je zastavljen za širok krog ljudi in je hkrati še vedno jazzovski. Hodimo po robu, da bi poslušalce pritegnili na naše koncerte, hkrati pa postajamo čedalje drznejši. V tem smislu bo zanimiv večer z Ano Bezjak, ki je znana še kot vokalistka iz nekdanje zasedbe Papir in bo pela pesmi Theloniusa Monka, ki je v 40. in 50. letih veljal za enega najbolj avantgardnih jazzistov. Abonma bo z novim albumom Z dotikom sklenila Mia Žnidaršič, ki že nekaj let ni nastopila z nami. Omenil bi še gostovanje newyorškega bobnarja Jeffa Wattsa - Taina, ki se nam bo pridružil na večeru »treh tenorjev«, na katerem bosta poleg mene s tenorskimi saksofoni sodelovala še Jure Pukl in Tadej Tomšič.
Big Band RTV Slovenija je del javnega servisa. Kaj to pomeni?Načeloma smo v službi radia in televizije, se pravi, da smo jim na voljo za snemanja in druge projekte, zato program oblikujemo tudi skupaj z uredniki. Vsako leto sodelujemo pri Slovenski popevki, Poletni noči, igramo tudi drugačne glasbene sloge. Če pa igramo zunaj hiše, kar načeloma lahko, spada to k tržni dejavnosti. Letos bomo prvič z dvema koncertoma gostovali v SNG Maribor, saj hočemo nastopati zunaj Ljubljane.
Še vedno pa imamo svobodo, nekaj projektov je umetniških, avtorskih. Žal še vedno nimamo svojega Studia 14, obnavljajo ga že tri leta in še dve ga bodo. Kakšen koncert izpeljemo v Studiu 26, a je prostor manjši, zato smo si zamislili koncerte v živo v radijski eter.
Smo eden najstarejših jazzovskih orkestrov na svetu, ki še deluje kontinuirano. Ko so se orkestri v ZDA sprivatizirali in se je tudi obdobje swinga nehalo, so plesni orkestri razpadli. Nemške so ustanovili pozneje od našega, trenutno so tam samo še trije. In tudi hrvaški in beograjski, ki še delujeta, sta nekoliko mlajša, v Italiji jih sploh ni več. To je seveda velika škoda za jazz nasploh. Pred časom je v tem prostoru obstajal odličen jazzovski bend, Fool Cool Jazz Orchestra, ki ga je vodil Izidor Leitinger, nekaj naših članov big benda je igralo v njem, razpadli pa so zaradi pomanjkanja financ. Imamo še nekaj entuziastov, ki vodijo amaterske big bende, recimo v Krškem, Radovljici.
Je bilo zanimanje za glasbo ali zanimanje za fiziko, ki ste jo tudi študirali doma in v ZDA, »krivo«, da danes servisirate saksofone?Oboje, ravno na tem področju se srečata tako glasba kot fizika. Najprej sva z Jakom Kopačem servisirala in prodajala saksofone, zdaj jih on samo prodaja, jaz pa samo servisiram. V zadnjem času mi pomaga naš bigbendovec Adam Klemm, tudi saksofonist, kar je dobro, saj lahko inštrumente sproti preizkušava, drug drugega poslušava in potem lažje še kaj izboljšava glede zvoka, ustnikov, ligatur, jezičkov.
V družini Krečič ste trije bratje glasbeniki: starejši Simon vodi mariborsko Opero in je dirigent, mlajši Matija je komponist, violinist, igra med drugim tudi pri Magnificu.Simon je priložnost v mariborski Operi zagrabil zelo resno. Matija uživa predvsem v aranžmajih in skladanju, sam pa sicer kdaj kaj napišem ali aranžiram, še najraje pa igram.
